ti, ki sediš tam v kotu. črnem kotu. kotu praznine. kaj počneš? čakaš? le koga čakaš ob tej pozni uri? večerni uri. nočni uri. s tako široko odprtimi očmi in zlohotnim pogledom?
zakaj še vedno samo strmiš in opazuješ, opazuješ in strmiš? te tvoje temne oči brez konca in dna me prebadajo kot ducat igel. temna obleka, dolg plašč in zloščeni čevlji. v gumbnici pa rdeč nagelj. s svojimi tako pomenskim vonjem. blede roke gledajo iz rokavov in prsti grabijo po nečem nevidnem. nevidnem v zraku. nevidnem meni. nevidnem vsem.
še vedno si tu. tam v kotu. najtemnejšem kotu.
še vedno strmiš, opazuješ, hlepiš...
spregovoriš. govoriš. govoričiš. s svojim praznim, votlim glasom razlagaš napake in spodrsljaje. napačne besede. napačne poglede. celo napačne misli. vse se mi vrača v spomin. trenutki, minute, ure pretečejo brez mojega zavedanja. brez mene. brez mene v času. brez mene v prostoru. brez mene v mislih... brez misli v meni. popolna praznina. občutek samote.
spomini. kot povodenj se zgrinjajo nadme. a poleg napak in spodrsljajev se svetlikajo tudi pisani. barvni. igrivi. vse lepe besede. nove izkušnje. vsi objemi, pogledi. pogovori...
spominjam se. opazujem. oči se omehčajo. v njih zasije nekaj lepšega. obraz se smehlja. smehljaji. smeh. spet spomini. v gumbnici je sedaj narcisa. rumena narcisa. narcisa pomladi. pomlad začetka. novega začetka.
tukaj je vse. napake. ponovne možnosti. začetki. konci. spremembe.
a najpomembnejše, tu so spomini, ki bodo ostali... lepi spomini...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar