Vsakdan

in prav po mačje se privijem k tebi....

u.

Danes, jutri...

obdajajo me barve. povsod okoli mene so. skrivam se za njimi in se zlijem v njih. vse se meša. in mačji brki me oplazijo po gležnju.
zvečer preden zaspim se utapljam v oranžni. napajam se. takrat se ne iščem. rdeča mi zamegli pogled in ne vidim ničesar več. samo njega...
in zjutraj, ko me predrami ura v zvoniku, ko si pomanem oči, ujamem tvoj vonj v nosnice in globoko vdihnem. tu si.
roke, ki božajo, ustnice, ki poljubljajo.
in besede, ki zanikajo dejstva. verjemi.
nasmešek, ki ne zapusti obraza....
včeraj je bilo, bilo je danes in bo zopet jutri. in mucke se navadijo in ostanejo. 

u.

Resnica

...ljubezen naj bi bila resnična in resnica ljubezniva...


u.

Trikratnik mojega življenja

noč in njeni glasovi, ki me obdajajo. smeh in nepremišljene besede me včasih odbijajo. ampak vzrok je v opojnih hlapih, ki napolnjujejo okolico. pozabljeno.
vožnja v neznano, vožnja v krogu. zato, da se nato lahko vrneva na izhodišče. malo višje pravzaprav. bližje zvezdam in duhovom preteklosti.
dviganje vsakega kamenčka posebej s površine osebnosti. počasno odkrivanje kaj se skriva pod njimi. in večno navdušenje nad odkritim.
presenetijo me iskrice in igrivost v očeh. tako neznansko všeč so mi.
nato rdeča barva, ki vzplamti v vsem svojem sijaju, se razbohoti, razširi in pogoltne vse okoli sebe, da se za nekaj minut izgubiva v njej. tako sladka izgubljenost. blažen mir, brez misli, ki bi se podile v  glavi. in dotiki, pogledi... vem, tisti trenutek te imam... kaj pa naslednji?
pogled se igra, noge in prsti so nemirni in se neučakano sprehajajo. nasmešek ne izgine z obraza. ampak se vedno znova spreletava po zardelem obrazu.
in nato trenutek, ki igrivost spremeni v zamišljenost.
problemi se z enimi očmi vidijo drugače kot z drugimi. želim, da jih ne bi bilo... in, da bi začutil tisti trenutek, ki ga želiš...

u.

Spanec

spim, samo spim. in počivam. moje misli so odpotovale daleč daleč proč... ne iščem jih. ne želim jih. odpovedala se bom željam. zato, da si lahko ustvarim nove. utrinkov bo še dovolj, da si jih bom lahko zaželela.
nato bom poiskala luč. da se ponovno najdem.
in se skrivam v objemu in nočem stran.
toliko negotovosti. tako razburljivo.
in zvezde bodo pokazale pravo pot...

u.

Neko jutro

"Neko jutro sonce ni in ni vzšlo. Izza gore, kjer je običajno vzhajalo, se je močno svetlikalo. Odšel sem tja in zagledal sonce, ki je padlo na tla. Tak je videti človek, ki je poln ljubezni, a je nima komu dati."

Rudi Kerševan

Danes

in morala bom pozabiti, da obstajam. morala bom zatreti vse kar poznam, vse kar čutim.
sonce je zašlo za vedno. nikoli več se ne bo dvignilo.
moram pozabiti in se truditi, da držim obljubo...
tečem stran in se ne oziram nazaj. nadenem si plašnice, da bo svet lepši. nič levo, nič desno. samo še naravnost.
odhajam.
prelomiš obljubo in si srečen. mogoče.

u.

Tema

znova in znova se izvijam črnini. tančica, prepredena s črnim, žalostnim vzorcem se mi je ovila okoli rok, nog, telesa. trgam in cefram, odmikam. a brez uspeha. z vsakim gibom sem še bolj zavita, še bolj povita v mrtvaško platno. ovija se okoli mojega vratu. zapira mi sapo, da se dušim in hlastam za zrakom. borim se. a prijem postaja le močnejši in trdnejši. nepopustljiv. reže me v telo in me rani. ne pusti mi enega samega premika. ne pusti mi dihati. ne pusti mi misliti na drugo kakor na spone, ki me obdajajo. pogled se mi megli, izgubljam zavest, izgubljam voljo.
umirim se. neham se upirati temi in se ji prepustim.
njena tihota me obdaja. umiri se vse. tančica ne zateza več svojih spon. dih se sprosti in misli postanejo jasnejše. v miru lahko pogledam naokrog. precenim položaj in najdem rešitev. počasi, in brez naglice razvezujem vozel za vozlom. vsakemu se posvetim, mu naklonim pozornost. premislim potek in nato ukrepam.
in se rešim. vse je jasno. vse na dlani.
sreča, ne bom se te več branila. podajam ti roko.

u.


medvedi se bodo zbudili iz zimskega spanja...

Nekoč

še vedno osebe odhajajo. tako kot nekoč, tako kot bodo vedno. nekje za luno se zopet srečamo.

u.

Pojasni

ne vem več, katera senca me bolj plaši...

u.

Nove misli...

plavam v oblakih in si želim še. še občutkov, še nemira, še njega.
hkratnost dogajanja boli. rdeča je sedaj prava barva. ne vijolična, ne modra, ne siva. ne želim si barv obžalovanja.
in pogled me začara in odnese daleč, daleč proč. ustnice si želijo poljubov in koža si želi dotikov.
zvezdnata noč je vabila. zvezde, zvezdice. utripajoče lučke na nebu in migetajoča neznana telesa. nepričakovano. nenadzorovano. sonce, ki se počasi dviga iznad obzorja. skoraj večno. in končno prvi žarek.
žuboreča voda, zelenje. zopet zvezde.
in dež. dež, ki moči najina obraza. zavrtim se in užijem trenutek.
vrtim se v gosti, visoki zeleni travi. ne mislim na svet. mislim nase. in zaprem oči. in se objamem in nikoli več ne izpustim. milni mehurček me odnese v nebo.

u.

Pot me pelje...

in kaj sedaj?
praznina. ostala je samo praznina.
sprehajam se po sobi in štejem korake. tristopetipetdeseti, tristošestinpetdeseti... v neskončnost in naprej. da se obrabijo pete in zakrvavijo stopala. nato se ustavim, jih povijem in nadaljujem pot. še enkrat okoli in še enkrat naprej. sonce meče sence po sobi in se lesketa v kapljicah vode. sončnica je obrnjena proti steni. umika se. skrila sem jo.
sonce, ko zahaja je prelepo. pozdravlja me v slovo in in se iskri na obzorju. nisem tu. sem. travne bilke me žgečkajo po podplatih. marjetice sklanjajo glavice v žalosti. 
ne želim si ničesar več in hkrati vse.
odhajam...


oblaksem.ničsem.nemaram....
u.

Noč, ki bi lahko bila

trikrat pogledam čez ramo, če kdo hodi za mano. trikrat ni tam nikogar. trikrat si pomanem oči in potresem z glavo. in še v četrte slišim korake.
tihe, komaj slišne korake, ki kakor da bi odmevali poplesujejo po tihi ulici. zaslišim jih na steni. zaslišim jih v veži, mimo katere hitim. zaslišim jih tik za sabo.
zopet se obrnem, zopet vidim le prazno ulico, ki se vije za mano. vidim ulične svetilke, ki se s svojo pokončnostjo posmehujejo moji skrivenčeni postavi, ki se skriva pred sencami te noči.
topla noč je. mehka. ovija telo kot topla roka. zvezde migetajo na nebu in luna vzhaja izza obzorja, kot ogromen rdeč balon. rdeč ja. ustavim se in gledam, kako iz sekunde v sekundo postaja večji in večji.
za veliko belo ograjo, ki jo krasijo rdeče vrtnice zaslišim šum. zdrznem se in odhitim dalje. žal mi je, saj so vrtnice tako opojno dišale. spominjale so me na...
korak, levo, desno. izognem se glasovom, ki prihajajo po drugi strani ulice. skrijem se v temo veže, ki se mi ponudi. fant stiska dekle okoli pasu. ona se smehlja in hihita. prideta do njenih vrat. obstojita in se gledata v oči. iskrijo se. prav nerodno jo fant poljubi za lahko noč. prvi poljub mogoče? ona vstopi. on obstoji in se zazre v luno. nato odide. prižge se luč v sobi, odgrne se zavesa, odpre okno in ona se zazre za njim, gleda kako odhaja. ve, da bo prišel nazaj.
izmuznem se temi hišnega preddverja in odhitim naprej. bližam se. moj cilj je blizu. slišim osamljenega psa, ki se v svojih pasjih mislih pretvarja, da je divja zver, kako tuli v luno. najraje bi se mu pridružila in zatulila z njim. sprostila vse želje in misli na plano. potem bi lebdela nad zemljo, ker ne bi bilo ničesar več, kar bi me težilo.
še trikrat korak, okoli naslednjega vogala in v tisto ozko uličico. nato ven iz mesta. po stari tlakovani poti naprej. mimo prvega travnika in kozolca. mimo prvega potoka. čez mostiček na obrobje gozda. nato pa samo še za lučko, ki se sveti nedaleč stran. ustavim se pred vrati, potrkam. sedaj lahko snamem z glave ruto, ki je do sedaj zakrivala moj obraz. vrata se odpro...

...in izgubim se v tvojem objemu.

u.

Spremembe

in, ko se ozrem čez ramo zagledam tebe kako mi sediš za hrbtom in se smehljaš. vidim te kako stopiš čez vrata. slišim tvoje korake, ko hodiš po stanovanju. obračam se in jim sledim. preiskujem sobe, te iščem in kličem. tu nekje si. moral bi biti. še ravno trenutek nazaj sem slišala tvoj glas v sosednji sobi kako mi razlaga, kaj se je zgodilo v službi.
soba je prazna. samo ena umazana skodelica na pultu. en sam krožnik v pogrinjku. ena sama zobna ščetka v kopalnici. in praznina. prekleta praznina, ki ne odide in me ne zapusti, pa naj se še tako trudim. prilepila se mi je na pete in hodi za mano povsod.

in nato je zopet bilo lepo...

Prsti objemajo roko

prijetna preprostost trenutka me je ujela za roko in odpeljala s sabo v neznano. zadnjih nekaj ur se iščem med sebi podobnimi in se nikakor ne najdem.
moje misli so skrite nekje med prsti tvoje in moje roke.
sklenjene tako po nesreči, samo po slučaju, ko se ena roka bežno dotakne druge. in se ujame v objem prstov. pogled prekrit z rdečico, ki prekrije lica in hitro izgine. potem pa toplo udobje zavetja...
mislim, da se zaljubljam v roke, v prste...
ali pa se zaljubljam v preprostost?

u.

Preprosto, razigrano...

ne vem več kaj naj rečem, kaj naj storim.
dve poti se odpirata pred mano. dve poti, različni kot noč in dan.
strah me je, da, če se odpravim po eni, ne bom več našla poti nazaj na drugo. kako naj vem, da je ena prava? kako naj vem, da se življenje nadaljuje ob tej poti in ne oni drugi?
ne morem pričakovati, da kdorkoli odgovori na to vprašanje. sama bom morala poiskati odgovor in oditi po tisti poti, ki jo bom izbrala.

mladost lahko iščem v obeh. tvoj nasmeh je namreč poosebljenje mladosti. mika me le preprostost...

vem da razumeš...

povej kaj misliš...

u.

Še veš??

še veš kako si mi rekel, da me imaš rad? se spomniš?
takrat sem pogledala stran in ti povedala, da te jaz ne bom mogla nikoli imeti tako rada.
in imela sem prav. nikoli ne bom mogla preseči tvoje ljubezni do mene in tega me je strah. na tak način si te ne zaslužim.
in utrgala bom rožo zate. da ti prinesem malo barve v življenje. in poslala ti bom sonce, ki ti bo razsvetlilo jutro. vem, da ti ga bo. in vem, da bodo tvoje oči nekoč spet žarele. upam, ko bodo zagledale mene.
danes sem vetru zašepetala v uho, naj te odnese nekam proč. samo tvoje misli. naj te zaziba v spanec in poboža obraz. naj ti osuši solze...

danes si mi ti rekel, da ne želiš z mano hoditi z roko v roki....

u.

Čudnost

in bil je drugačen  dan. tako svetel in tih, da so vsi čuti kar boleli od lepote. žarki so se sprehajali po zraku. se prepletali kot lasje deklice v kiti, ali pa kot najini prsti. lepo je bilo.
in zaprem oči in se prepustim vetru, ki me odnese nekam daleč proč. tu sem, da sem  s tabo. in ti si tu, da si z mano. sredi vsega pa je On, da je z nama.
včasih boli. tako je lepo. včasih čakam, da se zbudim in najdem tvoje telo ob meni. nikoli te ni. zato jočem.
najina življenja so vredna smeha. nekakšnega pomilovalnega, zabavnega smeha. takšnega, ki bi tudi nama privabil kisel nasmešek na obraz.
čudna sva... uživajva v svoji čudnosti...

u.

Obžalovanja, ki jih ni

Non, rien de rien
Non, je ne regrette rien
Ni le bien qu'on m'a fait
Ni le mal; tout ça m'est bien égal !

Non, rien de rien
Non, je ne regrette rien
C'est payé, balayé, oublié
Je me fous du passé !

Avec mes souvenirs
J'ai allumé le feu
Mes chagrins, mes plaisirs
Je n'ai plus besoin d'eux !

Balayées les amours
Et tous leurs trémolos
Balayés pour toujours
Je repars à zéro

Non, rien de rien
Non, je ne regrette rien
Ni le bien qu'on m'a fait
Ni le mal; tout ça m'est bien égal !

Non, rien de rien
Non, je ne regrette rien
Car ma vie, car mes joies
Aujourd'hui, ça commence avec toi

No, nothing of nothing
No! I don't feel sorry about anything
Not the good things people have done to me
Not the bad things, it's all the same to me.

No, nothing of nothing
No! I don't feel sorry about anything
It's paid for, removed, forgotten,
I'm happy of the past

With my memories
I lit up the fire
My troubles, my pleasures
I don't need them anymore

Broomed away my love stories
And all their tremble
Broomed away for always
I start again from zero

Non ! Je ne regrette rien
Ni le mal, tout ça m'est bien égal !
Non ! Je ne regrette rien
Because my life, my joys
Today, they begin with you

in ko pogledaš nazaj kaj vidiš? črnino, sončni zahod ali prelepo modro morje? morda reko, ki se vije po pokrajini?
ne obžalujem NIČESAR, kar sem storila. ničesar ni, kar bi lahko obžalovala.
bile so napake in še bodo. in padala sem na tla. trdo in neusmiljeno. a to so padci iz katerih se lahko veliko naučim.
naslednjič bom vedela kako pasti.

u.

http://lyricstranslate.com

tako  zelo prav imaš. in tako zelo si lep...

in bilo je poletje. takšno kakor ni bilo nobeno drugo... v tistem poletju sta se našli dve duši, ki sta mislili da sta izgubljeni. nato pa sta poleteli in si podali roke.
ne vem kaj naj bi bilo tisto. tisto nekaj, kar bi me popeljalo k tebi. kar me je popeljalo. ti veš.
včasih bi najraje odšla. veš zakaj. in veš, da bi bilo lažje. a ne znam. nevedna sem in naivna. zatisnem si oči in mislim, da me nihče ne vidi.
in skočim v neznano. prizadenem te z vsako besedo, ki jo izrečem. z vsakim gibom in dejanjem te bolj izgubljam...
hitim. in te ljubim. odhajam. in čakam.

u.

Danes

star okenski okvir, s katerega se lušči stara bela barva. za umazanim steklom se svetlikajo sončni žarki, ki se lomijo na vejicah bora, ki stoji pred hišo. nežno trepetajo v vetru in njihova brezmejna zelena barva da slutiti omamen vonj. vonj, ki spominja na morje in brezmejne večere. vonj, ki spominja na... preženem misel...
zrak v sobi je mrzel in postan. ko vdihnem se vsaka pora upira vdihniti zrak z mano. odprla bi okno in spustila slutnjo svežega zraka v sobo. a ne morem. kljuka, ki naj bi bila nekje na sredini okvirja, leži na tleh  in sameva. smili se sama sebi, ker ne služi svojemu namenu.
star stol, ki nakazuje, da je bil nekoč lepe vijolične barve, stoji sredi sobe. nad njim ena sama samcata žarnica, ki ne vliva velikega upanja, da bi v temi noči videl prst pred sabo. sprehodim se po sobi. enkrat od ene stene do druge. nato drugič, tretjič, četrtič... obupam in se naveličana usedem na stol. ne bo ga. odšel je za vedno in nikoli več se ne bo vrnil. zavzdihnem in si rečem, da bo bolje. samo da pridem iz te prašne in zapuščene sobe. v kotih se bohotijo pajčevine, ki so v mnogih letih zakraljevale prostoru. lovke časa so pograbile vsak predmet v sobi in ga uničevale, razdirale, starale. tudi mene niso izpustile. oziroma tistega, kar je ostalo od mene, od moje duše, ki se je postarala. nočem!!
vrata, s katerih se v velikih zaplatah lušči neka zelena tapeta, so zaklenjena. kljuka se ne vda mojih poskusom. in stara zarjavela ključavnica, ki sicer izgleda krhko, se ne premakne niti za milimeter. obupani poskusi me ne pripeljejo nikamor.
nato zaslišim drsanje korakov za vrati. nežno se vzpenjajo po stopnicah. kot, da bi hoteli biti dovolj tihi, da ne bi nekoga zbudili. zadržim dih, srčni utrip se pospeši, dlani se navlažijo in vsaka mišica v telesu je pripravljena na pobeg. mimo tujca skozi vrata ali pa čim dlje od vrat. koraki se ustavijo pred vrati v "mojo" sobo. nemirna sem. predolgo sem že zaprta v njej.
zaslišim škrtanje ključa v ključavnici. kljuka se spusti. trenutek postanka in nato se odprejo vrata. za hip priprem oči. svetloba, tako drugačna od tiste, ki pronica v sobo skozi zamazana stekla, me za hip zaslepi. pomežiknem, zaprem oči. odprem jih in zagledam njega. vrnil se je! nasmejan in z razširjenimi rokami me vabi k sebi. vrnil se je pome. on in edini, ki je imel ključ samice v kateri sem bila zaprta. kako je lep...
podam mu roko in odidem z njim. nekam za sonce in luno. v prihodnost in srečo...

u.

Zbrani

Tihi, izmučeni naši obrazi
sanjajo bogvekam.
Zunaj stresa vihra drevje.
Vsak od nas je kakor sam.

...Mrzel, šumeč septemberski dež
pada na temna polja.
Tišina sobe, topla luč
hladi razdvojenost srca.

Bratje smo. Tujci. Vsak zase
skriva poraze svojih iskanj.
In tihi večer nam srca pregrinja
s kopreno žalostnih sanj.

(Kosovel)

In sedež se je oblikoval po mnogih telesih

ko vstopiš na vlak in tam sedi en samcat človek, tako neznaten in siv, da ga skoraj ne opaziš, kaj napraviš? v tistem hladnem in deževnem jutru, ko skozi oblake posije in sam, majhen sončni žarek in ti osvetli obraz, kaj naredi? se usedeš poleg tistega človeka, ki sedi tam sam, in si sam izbereš sopotnika na popotovanju? ali se usedeš na svoj sedež in tvegaš, da bo nek drug neznanec izbral tebe za sopotnika?
tako sedim in gledam na že rahlo zeleno obarvane travnike. poslušam zvok tirnic, ki bežijo pod kolesi in se sprašujem. kam odhajam? sivi sedež na katerem sedim ima prav poseben vonj. vonj po mnogih ljudeh, ki so nekam hiteli po mnogih oblačilih, ki so se lepila na utrujena telesa. v majhni pločevinasti škatli brni od vseh pozabljenih misli. lahko jih slišim, ko vstopim, in delček njih odide z mano, ko stopim ven. na svež pomladanski zrak. globoko vdihnem,  zajamem vlažen, mrzel zrak s pridihom zelene v pljuča in stopim naprej. v neznano.
in odidem. in sem sama. in ne osamljena...
in sem...

u.

Neskončno

v črtasti jopici se sprehajam po mestu in razmišljam o poletju. mehčajo se dnevi, ki prihajajo.
počasi me vabijo v svoj objem. s svojimi dolgimi prsti mi kažejo svojo čudovitost. in vsak trenutek se počasi zlije v naslednjega. in vsak sončni žarek, ki se prebije skozi oblake, objame toliko travnih bilk, kolikor jih le lahko. zato se bilke barvajo v živo zeleno, da bi bile všeč soncu, ko pride. in trobentice že igrajo himno pomladi, in zvončki jim delajo družbo v svoji prefinjeni opravi. in se čudijo pticam, ki so razigrane še bolj kot ponavadi...
in odšla bom k pomladi. in odšla bom k poletju. in petkrat se bom zavrtela okoli sebe, da vidim kdo sem. in noge bodo zakrvavele od stanja na konicah prstov, ko se trudim videti v daljavo. in cesta, ki ji sledim, se vije v daljavo in mi vztrajno izginja izpred oči. pogrešam sopotnika. samotno je tu. nekje. ne vem sploh kje...
in zaprem oči, takrat me obda tema. in jih odprem, in se znajdem v svetu brez sanj, brez prihodnosti in pričakovanj. prijetno je tu.
pokukam čez lino. se sprehodim po linijah njegovega telesa. in globoko vdihnem. najlepše so roke, za katere se mi zazdi, da bi me lahko objemale v neskončnost.
neskončnost je tako lepa beseda...

neskončno... jaz...

u.

Gregorjevo

danes je bi lep dan.
ker sem nekomu rekla, da ga imam rada.
ker sem imela nekoga v mislih cel dan.
ker sem nekoga povabila na kavo.
ker sem začutila sonce na obrazu.
ker sem ujela veter v lase.
ker sem videla luno.

u.

Še vedno si tu...

včeraj sem zopet pomislila Nate. saj ne da ne pomislim na Tebe pogosto... le včeraj sem resnično Pomislila. se še spomniš kako Si mi včasih privabil nasmešek na obraz? se spomniš kako Si v meni prebudil tisto neustavljivo željo po še? željo po vsem, kar mi ponuja življenje. po dobroti, po ljubezni, po Tebi. se spomniš??
vem, da se. in vem, da Si še vedno tu. le jaz Te ne opazim vedno in velikokrat preslišim tvoje besede.
in zazveneli so otroški glasovi in Te častili. in jaz sem zopet zapela z njimi...
presenečenje.
presenetila sem samo sebe in lesk v očeh je presenetil odsev v ogledalu.
bilo je lepo...

 
in nasmeh in smeh sta me presenetila. in zahrbtnost potrla.
zopet smo se znašli v vrtcu. in najboljša šala je, ko nekoga potegneš za lase... nato se gremo kriminaliste. in jaz ne vem če si želim vedeti kdo se šali na moj račun.
bel prah na ključavnici in prstni odtisi na mojem kolenu. le čigavi so?
vrv v vodi in zadovoljni obrazi. skrivalnice ob ribniku in nasmešek namenjen meni. napačen...

in odšla bom na morje. mogoče... kar tako, da bom namočila prst v slano vodo. mogoče se nasmehnem komu. mogoče.

verjetno ne...

u.

Misel dneva

in nekdo mi je rekel, da se preveč obremenjujem s stvarmi, ki niso pomembne.
živi za trenutek, vzemi ponujeno in to je to...

zakaj mislim, da živim za trenutek?

u.

Pogled čez ramo

vem, da je življenje težko. in srečna sem, da ga v tej luči še nisem ozrla. ne tako kot ti...
in želim ti stati ob strani in ti podati roko, ko boš plezal čez naslednjo oviro.
vem, da bo tudi zate nekoč zopet posijalo sonce. do takrat pa nastavi lice svetlobi lune. ne greje, a je lepa...

trikrat hura za prvi zvonček in malce grd pogled namenjen oblakom.
in naredim tri korake naprej, dva nazaj... zopet pokličem prijatelja in se zavrtim okoli svoje osi... okoli katere se vrti svet... trdno verjamem v to.
in beseda se zopet zlije z besedo in oba veva, da misliva enako...
in, ko pogledam čez ramo te vidim kako mi slediš. in vem, da si z mano vsak trenutek in počutim se enkratno...
želim, da nikoli ne odideš...

u.

Prepozno

za trenutek se je rdeča zopet zazdela prava rešitev... in se v naslednjem trenutku izkazala za napačno.
odprem steklenico vina, ki sameva v hladilniku in si ga natočim v visok, kristalen kozarec. požirek za požirkom bolj tonem v opoj... in všeč mi je. in pozabim na obraz s predirnimi očmi in na roke ki so objemale kozarec v mojih rokah. in na ustnice...
je že prepozno...
samo reci mi, da je bil le trenutek, in pozabila bom na vse.

u.

In našla sem pogled

in trikratnik dneva me zasleduje že sedem dni. no malo manj. in njegove oči me prebadajo s sulicami, da se mi ježi koža. ne boli. le skeli. tokrat na pravem mestu, ob pravem času. in me opominja, da živim.
vrnem pogled in se zazrem v oči.
in popijem kozarček vina, ki se zlato lesketa v odsevu ognja...

in zgodba se nadaljuje...

v neko smer že....

u.

In biti sonce je lepo

Ko se prebudim je večer

mehkoba dneva se je za kratek čas prikradla pod moje okno. na stežaj odprto zeva v svet in lovi sončne žarke namesto mene.
in budilka zazvoni prezgodaj in me neusmiljeno potegne iz sanj v katerih bi ostala za vedno.
in lahko rečem, da sem skočila.v tako neskončno globino, da ne najdem poti iz nje, in si ne želim. ali pač.
in utripam v lovljenju sonca. in se naslanjam na ramo neznanca. in pokažem vsebino denarnice. malokomu.
in nato sestavim osebo iz večih obrazov. in popoln objem naredim iz mnogo rok. in poljub je iz mehkobe ustnic. vse v enem. in nihče ne ve kako zelo popolno je. in jaz ne vem, kdaj se bo iluzija razbila na neskončno koščkov.
in na nebu se razlivajo barve. odtenki oranžne in rumene, zmešane z modrino in črnino neba.
in oči potujejo po sobi, ko sledijo odsevu sonca na steni. in sapica poboža obraz.
pokrijem se in zaspim nazaj, da me nihče ne vidi. in, ko odprem oči, se zbudim v popolnem svetu. s popolnimi ljudmi, popolnimi barvami in mano, ki sem popolna. in ni mi všeč. ko se zagledam brez vseh napak, nisem več jaz. nisem nihče. in zbežim nazaj, čez svet sanj v realnost.
in pogledam se v ogledalo. čezenj se razpredajo tanke nitke. lepota počenega stekla se razblini ob dotiku, ob katerem zakrvavi dlan. in košček stekla, v katerem odseva moja podoba in ga dvignem s tal, pod sabo razkrije strupeno želo škorpijona. in njegova lepota me osupne in se zlije z mano.
kaplja krvi kane na steklo in nariše srce. in srce se razblini v odsevu. in moje oči postanejo modre in v njih se lesketajo tvoje.
moja najljubša roža je sončnica. zato komaj čakam, da pride poletje in se bodo rumeni obrazi zopet obračali k soncu. in rumena barva bo žarela in za njo se bodo skrile vse sence.

in hkrati si želim rdeče...

u.

Ona

in bila je neznatna. kot majhna drobcena pikica na obzorju, ki je izginjala v bleščavi sonca. in vsi so gledali za njo, ko je odhajala. pogrešali so jo že v samem začetku. in želeli so oditi skupaj z njo. se sprehajati z njo z roko v roki in pihati v rožnate oblake. za vsak trenutek, za vsako sekundo, bi si jo prisvojili. ona bi si njih. in nikoli ne bi bila sama. in nikoli ne bi bila osamljena. in to so njene sanje.
in tako presenetljivo se boji, da bi jo pozabili, da se nihče več ne bi spomnil nanjo. ker misli, da bi bila takrat izgubljena. misli, da takrat ona ne bi bila več to kar je. ker to, kar je, je samo med ljudmi in v mislih ljudi. drugače ne obstaja. drugače je samo veter, ki zaveje skozi listje in že ga ni več. in njene besede in njen nasmeh bi izginili skupaj z njo in bili pozabljeni v trenutku, ko bi bila sama.
lahko si tako zelo sam, čeprav si obdan s tisoči ljudi. in lahko se nasmehneš, zjočeš, kričiš in tega nihče ne opazi.
zato ona zbira ljudi okoli sebe. ljudi, ki jo gledajo, čeprav ne vidijo vedno njenega nasmeška in njenih solz. in prepričuje se, da je nekdo. da je nekdo, ki obstaja, nekdo, ki bi se rad dotaknil sonca in ujel vonj vrtnic in zaspal v objemu in čutil veter v laseh in Ti podal roko in se vsak dan kaj novega naučil. želi verjeti, da je nekdo, ki ne nosi maske. čeprav se vsak trenutek zaveda tega, da ne ve kdo je. toliko neskončnih možnosti je, toliko poti. in ona ne ve katero bi izbrala. skoraj, da ne ve, katero je že izbrala.

in sprašuje se, če je nasmešek, ki si ga zjutraj nameni v ogledalu, samo narisan...

u.

To sir with love

Those schoolgirl days, of telling tales and biting nails are gone,
But in my mind,
I know they will still live on and on,
But how do you thank someone, who has taken you from crayons to perfume?
It isn't easy, but I'll try,

If you wanted the sky I would write across the sky in letters,
That would soar a thousand feet high,
To Sir, with Love

The time has come,
For closing books and long last looks must end,
And as I leave,
I know that I am leaving my best friend,
A friend who taught me right from wrong,
And weak from strong,
That's a lot to learn,
What, what can I give you in return?

If you wanted the moon I would try to make a start,
But I, would rather you let me give my heart,
To Sir, with Love 

 

kako lahko povrnem ljudem? ljudem, ki so me popeljali os enega začetka do drugega. tistim, ki so mi pomahali na poti in se mi nasmehnili. tudi tistim, zaradi katerih sem skrila glavo pod blazino in si nisem upala niti pokukati izpod nje. vsem ljudem, ki jih kakor koli nosim v srcu. 

vsak trenutek mi podari sam sebe in toliko drugega. 

uživam....

v rdeči...

 

u. 

Na tvoji strani

Jaz sem vedno tukaj s tabo,
tudi, ko osamljen si;
moje misli so pri tebi.
Tudi, ko krivica udari,
jeza pljune ti v obraz;
vedno sem na tvoji strani.

Ko načrti tvoji poteptani so na tleh
in strah je tvoj sopotnik stiho solzo v očeh.
Ko beseda tvoja kakor kamen onemi,
v tihem glasu vetra moja se rodi.

Jaz sem vedno tukaj s tabo,
tudi, ko osamljen si;

moje misli so pri tebi.
Tudi, ko krivica udari,
jeza pljune ti v obraz;
vedno sem na tvoji strani.

Ko ti vse zapoje, ker srce se veseli
in soncu se nasmeješ, ker tako se ti zazdi.
Ko beseda tvoja kakor morje vzvalovi,
v tihem glasu vetra moja se rodi.

Jaz sem vedno tukaj s tabo,
tudi, ko osamljen si;

moje misli so pri tebi.
Tudi, ko krivica udari,
jeza pljune ti v obraz;
vedno sem na tvoji strani.

Jaz sem vedno, jaz sem vedno
tu s teboj, tu s teboj.
Jaz sem vedno, jaz sem vedno
tu s teboj, na tvoji strani.
Tu s teboj, na tvoji strani.

(sašo in robi)

in vedno in čisto vedno bo tako. in nikoli ne bo drugače.
u.

In bila je prečudovita

in bila je lahka kot pero in mirna kot jezero obsijano z mesečino ob polnoči. neka misel, ki me je prevzela kot val. me odnesla stran od sveta in se mi zašepetala v uho.
skrivnostna. lepa. prečudovita.
in vem, da se z vsako tako mislijo bolj in bolj osvobajam okov sveta. in se dvigam nad ostale. in tam srečujem meni podobne, ki mi podajo roko, da letimo skupaj. in jaz podam roko nekomu drugemu. in vsak trenutek nas je več, ki ljubimo oranžno.
in skupaj sanjamo neskončne sončne zahode in skupaj pišemo pesmi o lepšem jutri. in ne slišimo nikogar, ki grdo govori o nas. in ne vidimo nikogar, ki nas gleda grdo in s hudobnim pogledom.
živimo v svojem malem milnem mehurčku, naši lastni utopiji...
resnično? ne vem...
prav? vem še manj...


u.

Trenutek

 trenutek poglej me! trenutek je vsakič drugi. in narišem mu brke, da ga ne mrazi v nos. zavite brke. kot kralj matjaž. in je zadovoljen. viha si jih in se smeji samemu sebi v ogledalu. za trenutek, nato izgine. trenutek za trenutek. nato pride drugi in narišem mu drugačne brke in klovnovski nos. in tako naprej, ker nazaj ne gre več. zato stopam in korakam in... ...in lovim čas, ki ga imam. vsaka sekunda šteje in z vsako sekundo sem bližje tistim obljubljenim stotim letom.
ne vem kaj naj rečem, ko pa vendar veš, da trenutkov kot so bili ne bo več. odšli so za vedno. zakopani so pod tlakovcem tam nekje ob morju. se še spomniš?
saj si vedel, da bom skočila. se pognala v neznano, kjer bi bila zopet sama. čakal si na to, da bi me lahko potegnil nazaj. tokrat ne. to sedaj je bila samo še igra. biti zasilni izhod pa je dolgočasno. zato nasvidenje. tam nekje, nekoč. mogoče. ali pa tudi ne.
in zopet odhajam.
tokrat bom prišla nazaj. samo zato, da te objamem.
pa čeprav mi ne bo všeč tvoj okus za bonbone. celo tvoje prezgodnje zbujanje me ne bo motilo.  
in spet se bova videla in si v tišini povedala vse, kar se sploh povedati da.
in še vedno se mi možicelj smeji s svoje gugalnice. ker on ve kaj se mi plete po glavi. jaz na žalost ne. in vsak nov dan je kot bungee-jumping. od pogube te loči le tanka vrvica. v tem je čar. in zato se včasih sprašujem kako lahko v tvoji bližini zdržim več kot nekaj trenutkov. po vsakem zakonu fizike bi se morala vrv že davno pretrgati.
in v mojih mislih je preveč oči. počasi se bodo zaprle. sedaj me opazujejo in sodijo. ne pustim se jim. in padam na tla in se pobiram. in otresem prah s sebe. in nadaljujem pot. mojo pot. in živim. in se ustavim da ulovim vonj vrtnic v nosnice. in pokažem osle vsem zbranim.
na, pa me glejte...
in se obrnem in obrišem solzo. in se nasmehnem, ker je jutri nov dan.

u.