v črtasti jopici se sprehajam po mestu in razmišljam o poletju. mehčajo se dnevi, ki prihajajo.
počasi me vabijo v svoj objem. s svojimi dolgimi prsti mi kažejo svojo čudovitost. in vsak trenutek se počasi zlije v naslednjega. in vsak sončni žarek, ki se prebije skozi oblake, objame toliko travnih bilk, kolikor jih le lahko. zato se bilke barvajo v živo zeleno, da bi bile všeč soncu, ko pride. in trobentice že igrajo himno pomladi, in zvončki jim delajo družbo v svoji prefinjeni opravi. in se čudijo pticam, ki so razigrane še bolj kot ponavadi...
in odšla bom k pomladi. in odšla bom k poletju. in petkrat se bom zavrtela okoli sebe, da vidim kdo sem. in noge bodo zakrvavele od stanja na konicah prstov, ko se trudim videti v daljavo. in cesta, ki ji sledim, se vije v daljavo in mi vztrajno izginja izpred oči. pogrešam sopotnika. samotno je tu. nekje. ne vem sploh kje...
in zaprem oči, takrat me obda tema. in jih odprem, in se znajdem v svetu brez sanj, brez prihodnosti in pričakovanj. prijetno je tu.
pokukam čez lino. se sprehodim po linijah njegovega telesa. in globoko vdihnem. najlepše so roke, za katere se mi zazdi, da bi me lahko objemale v neskončnost.
neskončnost je tako lepa beseda...
neskončno... jaz...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar