Danes

star okenski okvir, s katerega se lušči stara bela barva. za umazanim steklom se svetlikajo sončni žarki, ki se lomijo na vejicah bora, ki stoji pred hišo. nežno trepetajo v vetru in njihova brezmejna zelena barva da slutiti omamen vonj. vonj, ki spominja na morje in brezmejne večere. vonj, ki spominja na... preženem misel...
zrak v sobi je mrzel in postan. ko vdihnem se vsaka pora upira vdihniti zrak z mano. odprla bi okno in spustila slutnjo svežega zraka v sobo. a ne morem. kljuka, ki naj bi bila nekje na sredini okvirja, leži na tleh  in sameva. smili se sama sebi, ker ne služi svojemu namenu.
star stol, ki nakazuje, da je bil nekoč lepe vijolične barve, stoji sredi sobe. nad njim ena sama samcata žarnica, ki ne vliva velikega upanja, da bi v temi noči videl prst pred sabo. sprehodim se po sobi. enkrat od ene stene do druge. nato drugič, tretjič, četrtič... obupam in se naveličana usedem na stol. ne bo ga. odšel je za vedno in nikoli več se ne bo vrnil. zavzdihnem in si rečem, da bo bolje. samo da pridem iz te prašne in zapuščene sobe. v kotih se bohotijo pajčevine, ki so v mnogih letih zakraljevale prostoru. lovke časa so pograbile vsak predmet v sobi in ga uničevale, razdirale, starale. tudi mene niso izpustile. oziroma tistega, kar je ostalo od mene, od moje duše, ki se je postarala. nočem!!
vrata, s katerih se v velikih zaplatah lušči neka zelena tapeta, so zaklenjena. kljuka se ne vda mojih poskusom. in stara zarjavela ključavnica, ki sicer izgleda krhko, se ne premakne niti za milimeter. obupani poskusi me ne pripeljejo nikamor.
nato zaslišim drsanje korakov za vrati. nežno se vzpenjajo po stopnicah. kot, da bi hoteli biti dovolj tihi, da ne bi nekoga zbudili. zadržim dih, srčni utrip se pospeši, dlani se navlažijo in vsaka mišica v telesu je pripravljena na pobeg. mimo tujca skozi vrata ali pa čim dlje od vrat. koraki se ustavijo pred vrati v "mojo" sobo. nemirna sem. predolgo sem že zaprta v njej.
zaslišim škrtanje ključa v ključavnici. kljuka se spusti. trenutek postanka in nato se odprejo vrata. za hip priprem oči. svetloba, tako drugačna od tiste, ki pronica v sobo skozi zamazana stekla, me za hip zaslepi. pomežiknem, zaprem oči. odprem jih in zagledam njega. vrnil se je! nasmejan in z razširjenimi rokami me vabi k sebi. vrnil se je pome. on in edini, ki je imel ključ samice v kateri sem bila zaprta. kako je lep...
podam mu roko in odidem z njim. nekam za sonce in luno. v prihodnost in srečo...

u.