ko vstopiš na vlak in tam sedi en samcat človek, tako neznaten in siv, da ga skoraj ne opaziš, kaj napraviš? v tistem hladnem in deževnem jutru, ko skozi oblake posije in sam, majhen sončni žarek in ti osvetli obraz, kaj naredi? se usedeš poleg tistega človeka, ki sedi tam sam, in si sam izbereš sopotnika na popotovanju? ali se usedeš na svoj sedež in tvegaš, da bo nek drug neznanec izbral tebe za sopotnika?
tako sedim in gledam na že rahlo zeleno obarvane travnike. poslušam zvok tirnic, ki bežijo pod kolesi in se sprašujem. kam odhajam? sivi sedež na katerem sedim ima prav poseben vonj. vonj po mnogih ljudeh, ki so nekam hiteli po mnogih oblačilih, ki so se lepila na utrujena telesa. v majhni pločevinasti škatli brni od vseh pozabljenih misli. lahko jih slišim, ko vstopim, in delček njih odide z mano, ko stopim ven. na svež pomladanski zrak. globoko vdihnem, zajamem vlažen, mrzel zrak s pridihom zelene v pljuča in stopim naprej. v neznano.
in odidem. in sem sama. in ne osamljena...
in sem...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar