Pot me pelje...

in kaj sedaj?
praznina. ostala je samo praznina.
sprehajam se po sobi in štejem korake. tristopetipetdeseti, tristošestinpetdeseti... v neskončnost in naprej. da se obrabijo pete in zakrvavijo stopala. nato se ustavim, jih povijem in nadaljujem pot. še enkrat okoli in še enkrat naprej. sonce meče sence po sobi in se lesketa v kapljicah vode. sončnica je obrnjena proti steni. umika se. skrila sem jo.
sonce, ko zahaja je prelepo. pozdravlja me v slovo in in se iskri na obzorju. nisem tu. sem. travne bilke me žgečkajo po podplatih. marjetice sklanjajo glavice v žalosti. 
ne želim si ničesar več in hkrati vse.
odhajam...


oblaksem.ničsem.nemaram....
u.