in, ko se ozrem čez ramo zagledam tebe kako mi sediš za hrbtom in se smehljaš. vidim te kako stopiš čez vrata. slišim tvoje korake, ko hodiš po stanovanju. obračam se in jim sledim. preiskujem sobe, te iščem in kličem. tu nekje si. moral bi biti. še ravno trenutek nazaj sem slišala tvoj glas v sosednji sobi kako mi razlaga, kaj se je zgodilo v službi.
soba je prazna. samo ena umazana skodelica na pultu. en sam krožnik v pogrinjku. ena sama zobna ščetka v kopalnici. in praznina. prekleta praznina, ki ne odide in me ne zapusti, pa naj se še tako trudim. prilepila se mi je na pete in hodi za mano povsod.
in nato je zopet bilo lepo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar