Ona

in bila je neznatna. kot majhna drobcena pikica na obzorju, ki je izginjala v bleščavi sonca. in vsi so gledali za njo, ko je odhajala. pogrešali so jo že v samem začetku. in želeli so oditi skupaj z njo. se sprehajati z njo z roko v roki in pihati v rožnate oblake. za vsak trenutek, za vsako sekundo, bi si jo prisvojili. ona bi si njih. in nikoli ne bi bila sama. in nikoli ne bi bila osamljena. in to so njene sanje.
in tako presenetljivo se boji, da bi jo pozabili, da se nihče več ne bi spomnil nanjo. ker misli, da bi bila takrat izgubljena. misli, da takrat ona ne bi bila več to kar je. ker to, kar je, je samo med ljudmi in v mislih ljudi. drugače ne obstaja. drugače je samo veter, ki zaveje skozi listje in že ga ni več. in njene besede in njen nasmeh bi izginili skupaj z njo in bili pozabljeni v trenutku, ko bi bila sama.
lahko si tako zelo sam, čeprav si obdan s tisoči ljudi. in lahko se nasmehneš, zjočeš, kričiš in tega nihče ne opazi.
zato ona zbira ljudi okoli sebe. ljudi, ki jo gledajo, čeprav ne vidijo vedno njenega nasmeška in njenih solz. in prepričuje se, da je nekdo. da je nekdo, ki obstaja, nekdo, ki bi se rad dotaknil sonca in ujel vonj vrtnic in zaspal v objemu in čutil veter v laseh in Ti podal roko in se vsak dan kaj novega naučil. želi verjeti, da je nekdo, ki ne nosi maske. čeprav se vsak trenutek zaveda tega, da ne ve kdo je. toliko neskončnih možnosti je, toliko poti. in ona ne ve katero bi izbrala. skoraj, da ne ve, katero je že izbrala.

in sprašuje se, če je nasmešek, ki si ga zjutraj nameni v ogledalu, samo narisan...

u.