in bila je lahka kot pero in mirna kot jezero obsijano z mesečino ob polnoči. neka misel, ki me je prevzela kot val. me odnesla stran od sveta in se mi zašepetala v uho.
skrivnostna. lepa. prečudovita.
in vem, da se z vsako tako mislijo bolj in bolj osvobajam okov sveta. in se dvigam nad ostale. in tam srečujem meni podobne, ki mi podajo roko, da letimo skupaj. in jaz podam roko nekomu drugemu. in vsak trenutek nas je več, ki ljubimo oranžno.
in skupaj sanjamo neskončne sončne zahode in skupaj pišemo pesmi o lepšem jutri. in ne slišimo nikogar, ki grdo govori o nas. in ne vidimo nikogar, ki nas gleda grdo in s hudobnim pogledom.
živimo v svojem malem milnem mehurčku, naši lastni utopiji...
resnično? ne vem...
prav? vem še manj...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar