noč in njeni glasovi, ki me obdajajo. smeh in nepremišljene besede me včasih odbijajo. ampak vzrok je v opojnih hlapih, ki napolnjujejo okolico. pozabljeno.
vožnja v neznano, vožnja v krogu. zato, da se nato lahko vrneva na izhodišče. malo višje pravzaprav. bližje zvezdam in duhovom preteklosti.
dviganje vsakega kamenčka posebej s površine osebnosti. počasno odkrivanje kaj se skriva pod njimi. in večno navdušenje nad odkritim.
presenetijo me iskrice in igrivost v očeh. tako neznansko všeč so mi.
nato rdeča barva, ki vzplamti v vsem svojem sijaju, se razbohoti, razširi in pogoltne vse okoli sebe, da se za nekaj minut izgubiva v njej. tako sladka izgubljenost. blažen mir, brez misli, ki bi se podile v glavi. in dotiki, pogledi... vem, tisti trenutek te imam... kaj pa naslednji?
pogled se igra, noge in prsti so nemirni in se neučakano sprehajajo. nasmešek ne izgine z obraza. ampak se vedno znova spreletava po zardelem obrazu.
in nato trenutek, ki igrivost spremeni v zamišljenost.
problemi se z enimi očmi vidijo drugače kot z drugimi. želim, da jih ne bi bilo... in, da bi začutil tisti trenutek, ki ga želiš...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar