znova in znova se izvijam črnini. tančica, prepredena s črnim, žalostnim vzorcem se mi je ovila okoli rok, nog, telesa. trgam in cefram, odmikam. a brez uspeha. z vsakim gibom sem še bolj zavita, še bolj povita v mrtvaško platno. ovija se okoli mojega vratu. zapira mi sapo, da se dušim in hlastam za zrakom. borim se. a prijem postaja le močnejši in trdnejši. nepopustljiv. reže me v telo in me rani. ne pusti mi enega samega premika. ne pusti mi dihati. ne pusti mi misliti na drugo kakor na spone, ki me obdajajo. pogled se mi megli, izgubljam zavest, izgubljam voljo.
umirim se. neham se upirati temi in se ji prepustim.
njena tihota me obdaja. umiri se vse. tančica ne zateza več svojih spon. dih se sprosti in misli postanejo jasnejše. v miru lahko pogledam naokrog. precenim položaj in najdem rešitev. počasi, in brez naglice razvezujem vozel za vozlom. vsakemu se posvetim, mu naklonim pozornost. premislim potek in nato ukrepam.
in se rešim. vse je jasno. vse na dlani.
sreča, ne bom se te več branila. podajam ti roko.
u.
medvedi se bodo zbudili iz zimskega spanja...
1 komentar:
ja
Objavite komentar