Ples

utripajoče luči, glasba, nasmejani obrazi.
pozibavanje v ritmu in smeh na obrazih.
vse to je spremljalo tisti petkov večer...
evforija in adrenalin sta že popustila, a spomini ostajajo.

plesalo, smejalo in pogovarjalo se je. videla sem toliko znanih obrazov. k tolikim osebam sem pri sebi dopisala kakšno novo vrstico.
tako lepo je bilo po dolgem času spet biti med vami. se smejati z vami.
deklica z rdečimi lasmi... pogrešam pogovore v temi... upam, da kmalu prileti kakšno pisemce. ali pa mogoče kar pozvoni pri vratih.
fant s klobukom je pozabil klobuk.
videli smo ples nepoznane osebe.
voščili rojstni dan posebnemu človeku.
odplesala sem nekaj plesov z dolgolascem.
se zopet nasmejala z nekom.
videla sem vse, ki sem jih želela videti...
le nekoga sem pogrešala...

bilo je najlepše...bilo je zopet nepozabno...

le medved(k)ovega objema tokrat nisem dobila... pa kdaj drugič.

se oproščam in pardoniram (smešen izbor besed=) za vsa pohojena stopala.

u.

Upaj si!

včasih si želim da bi si upala.

da bi si upala reči stvari, ki me razjedajo. veliko je takih trenutkov, ko bi se najraje pogreznili v tla. ne spregovorili besede ali pa pobegnili.

upala misliti, upati, želeti...

tako težko je zbrati pogum in povedati kaj si misliš, kaj skrivaš. bojiš se odziva, zavrnitve, posmeha. misliš le na tveganja. kaj lahko izgubiš. kaj se lahko zgodi. mencaš, ne upaš, obotavljaš se...

UPAJ SI!!


ko bi le upoštevala svoj nasvet...

u.

V njem, v pogledu...

pogled z zvezdami v njem in nad njimi
in ruševinami okoli in v mojem srcu...

raste mladika na ruševinah...

u.

Slovarskost

želim si, da bi obstajal slovar. slovar, ki bi razlagal nasmehe, besede in poglede.
naj ga nekdo lepo prosim napiše...

u.

Roke

lahko so tako nežne ali pa grobe. lahko so bele ali pa porjavele. roke lahko sporočajo toliko različnih stvari, razpoloženj, misli.

roka te lahko nežno poboža po obrazu z milino in nežnostjo peresa.
lahko te objame v svoj objem.
njen nežen stisk te lahko potolaži. lahko te pozdravi in sprejme s toplim stiskom.
lahko ploska in izraža občudovanje.

lahko pa te roka udari in rani.

želim si, da bi se nekega dne naučila ne me govorice z rokami. zdi se mi kakor, da lahko z gibi in premiki poveš toliko več kot le z besedami. besede so lahko izrečene kar tako. brez posebnega pomena. gibi pa izražajo neko nezgrešljivo iskrenost.
mimika obraza in položaj telesa tako veliko povesta o počutju in mislih ljudi.
roke prekrižane na prsih izražajo neugodje in nesprejemanje.
roke odprte navzven pa sprejemanje.
vsi poznamo izrazito človeško mimiko. dvignjene obrvi pomenijo začudenje. široko odprte oči strah, rdečica zadrego, stisnjene ustnice jezo, nemirne oči neiskrenost ali pa neučakanost.
zanimivi so otroci, ki vsako še tako neznano spremembo v vedenju ljudi opazijo in upoštevajo. hkrati pa vse tako iskreno izražajo in poudarjajo. tako zanimivo jih je opazovati, ko od začudenja res ne morejo zapreti ustec in ko se trmajo je njihova drža tako značilna, da izvablja smeh.

včasih si želim, da bi znala bolje opazovati in mogoče tako hitreje preceniti ljudi.
včasih mi uspe... ne pa vedno...

u.

Spet

snidenje. tako prisrčno in preprosto, kot da bi bili vedno skupaj.
smeh, nagajivi pogledi, šale...

solze so bile v tistem trenutku primerne. pa čeprav ne namenjene žalovanju, temveč sreči ob snidenju...
kako lepo, da so nas naše vezi spet potegnile k sebi. upam, da se kmalu spet snidemo, poveselimo...

zadnjič sem brala pismo. napisali smo si ga, ko smo želeli vsakega od nas opisati. poznala sem vas malo časa, že takrat pa sem čutila, da se bomo tudi kasneje še srečevali. mogoče le na cesti, ampak zavedam se, da bo na mojem obrazu takrat igral iskren nasmešek.

želim vam vse in še več...

u.

Gaby: resnična zgodba

kako bi lahko kričala če ne morem govoriti?
kako bi lahko ne ljubila s semenom ženske v sebi?
če je življenje toliko tega kar jaz nisem,
o Bog daj mi moči, da bom to kar sem...


iz najlepšega filma gledanega v zadnjem času...





u.

Sani

tista iskrica... iskrica, ki sveti v očeh, ko se zasmeješ... priča o radosti, o veselju in ljubezni.
sije iz oči in popolnoma jasno je, da si srečen...
ko je mraz drgetaš. ko te nekaj res zanima o tem razlagaš hitro. ko ti nekaj ni prav se prav smešno razjeziš. in ne, ne paše ti vse. ko imaš nekaj rad se za to močno potrudiš.
tvoj objem pa je vedno iskren in topel.

povej! kolikokrat sta se spustila po hribu?:)

hvala za objem.
in za izrečene besede...





u.

Sneg!

sneži!
snežinke!
lepo...

nekako kar nisem mogla verjeti, da res sneži. prvi sneg! stopila sem iz tople sobe in nastavila obraz padajočim kosmom.
prvo škripanje snega pod podplati, prva kepa, prvi prezebli prstki na roki.
kepajmo se, valjajmo po snegu, sankajmo, lovimo snežinke. le počnimo to. zabavajmo se...
ceste so popolnoma zasnežene, bele, sanjske.
pokrajina se mi pozimi zdi tako spokojna, mirna, skoraj nedotakljiva... hkrati pa tako bela, svetleča, polna senc...

razočarana stopim v sobo... ni bilo toliko veselja in smeha kot sem pričakovala.
pa dobim majhno nepričakovano obvestilce.
pridem, seveda pridem. že grem.
sprehod po snegu... kar nekam... ne veva ne kod ne kam. iščeva sanke in nekoga, ki bi se bil pripravljen kepat. so prostovoljci, ampak ne dovolj hitri.
ura je namreč noč...

veliko pomeni...





u.

Acting in the real life

vedno občudujem ljudi, ki igrajo. ampak ne v resničnem življenju. tiste, ki igrajo na odru. pred ljudmi. s svojimi besedami izvabljajo iz nas najgloblja občutja... žalost, veselje, smeh, jezo.
hitro menjavanje karakterjev. vživljanje v vlogo. čutiti nekaj kar ne čutiš in to pokazati...


končalo se je. zavesa je padla. aplavz se je polegel. stara gospica, iz prve vrste na balkonu, vstane in se odpravi ven. oblečena je v lepe obleke in lakaste čevlje, ko stopi po svoj plašč vzame še vrečko. preobuje se v udobne vendar malo starejše čevlje... nekako z občudovanjem zrem vanjo. večina ljudi se lepo obleče za v gledališče zato, da drugi ljudje vidijo njihove obleke, plašče in prelestne čevlje. ta stara gospa pa je imela svoje verjetno najlepše čevlje obute samo v dvorani... samo kot izkaz spoštovanja do igralcev...
kam se je odpravila kasneje?
verjetno domov... mogoče k svojim otrok, vnukom. skuhala si je čaj, se usedla v naslanjač in razmišljala o preživetem dnevu.


snemimo maske in si poglejmo v oči...





u.

Tatko

vse najbolše ti želim!

še veliko poti...


u.

Hišica iz kart... ...odpihnjena z vetrom

gradim, gradiš, gradimo...

hišico iz kart, grad v oblakih. vse je enako, popolnoma isto. hišico podre že najmanjši dotik, grad pa razpiha veter. nič ne obstane. vsaj tako se zdi. sanje o večnosti izpuhtijo v neskončnosti.

zakaj ves ta trud? za bežne utrinke, ki se prelevijo v kisle nasmehe? za majhne ostre konice, ki jih sprejmeš nepripravljen. zbodejo. bolijo.
ne razumem. mogoče že davno vem pa ne dojamem.
kar zgodilo se je. izničilo. izpuhtelo. ne maram koncev. še manj koncev, ki se ne končajo, ki le zamrejo. ti počasi razjedajo. bolijo bolj kot končnost. prevečkrat se je že zgodilo. preveč prisotno je zavedanje, da se še bo. da temu nikakor ne moremo ubežati.
nič več nisem svobodna. nič več ne živim življenja. vanj se ne potapljam, ne skačem vanj z višin in neustrašno. samo včasih mi dovoli kratek polet. kratek nasmeh.
vedno je ob meni, tista misel, da ne storim dovolj.
povejte mi, kaj naredi podkev, ko se znajde med kladivom in nakovalom? kaj naredi tanka razcefrana vrv, ki s skrajnimi močmi povezuje roko in zelenega zmaja? bo ostala v roki ali odletela z zmajem?
poskušam biti iskrena. poskušam, vendar očitno ne dovolj.

lepo bi bilo če bi na okno priletela majhna ptičica s pisemcem... tako bi izvedela kaj se godi v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami. mogoče pa bi mi povedala tudi to kaj se godi tam...
za kodri in velikimi očmi...


kako sem?
počutim se neiskreno in majhno... zlagano in zaničevano...





u.

Ključ

dolgo časa sem iskala način kako naj pridem do tujega srca. kako naj najdem ključ do njegovega srca. iskala sem, se spraševala, razmišljala... toda nikoli nisem našla načina. nikdar ni bilo moje prizadevanje nagrajeno z uspehom. vedno, ko sem se želela približati, sem naletela na nevidno oviro. nikoli nisem bila nekomu blizu na tisti zares čarobni način. ne tako... nikoli nisem bila z nekom ena duša... rada bi doživela sprehode v mesečini, razkrivanje in delitev skrivnosti. rada bi doživela objem poln upanja v večnost...

po tolikih neuspehih, po tolikih prizadevanjih sem ugotovila, da je potem do tujega srca to , da najdem ključ do mojega... da uredim vso zmedo, ki vlada v mojem srcu. popredalčkam stvari, jim dam imena in določim vrednost dogodkom, ki obstajajo v mojem spominu.

podajam se z novim ciljem naprej...






u.

Olive

ko se srečata dve duši sploh ni pomembno... kaj? nič ni pomembno... edinole to, da se imata ti dve duši radi...
jezik v katerem govorita je še najmanjša ovira... važno je, da se zabavata...
lahko bi rekli, samo da je družba fajn.


zjutraj se je vstalo. zgodaj. skoraj malce prezgodaj za nekatere izmed nas...
peljali smo se, zehali in bili zadovoljni, da smo.
takoj ob prihodu je kakor, da bi rekel mizica pogrni se! miza se napolni s primorskimi dobrotami... močan zajtrk. pa saj bomo delali...
malce se spogledamo in že nam grem delo kar dobro od rok. za letos pravijo da je bera dobra.malo se zapoje s počenim glasom. malo samo zabrunda za ozadje. malo smo se nasmejali zbadanju z nekakšnimi golobčkastimi opazkami.
motivi so lepi... prečudoviti... če ne bi pogrešala gora, bi živela tu. tukaj kjer je mehkejši zrak in so ljudje bolj nasmejani, tukaj kjer je dobra hrana in se prepeva ob vsaki priložnosti...
lepo je...

ona je tisti beli cvet v naši družini. soočena s tragedijo, a vseeno tako svetla. tako zelo ji privoščim njeno srečo! želim ti, res iskreno želim, da ti On podari tudi največji blagoslov...


ko se srečata dve sorodni si duši se primeta za roke in poletita v nebo... vrtita se med oblaki in zasanjani opazujeta sončne žarke...
besede sploh niso pomembne, niti potrebne.
pogled pove vse...





u.

Igra: Življenje

ali: Noro


vem da sem tukaj pa me hkrati ni... živim, pa me ni...
sanjam... in v teh sanjah vidim stvari, ki ne obstajajo, dogodke, ki se še niso zgodili in ljudi, ki jih še nisem videla...
sanjam ponoči, sanjam z odprtimi očmi, samo sanjam.

bilo je poznojesensko popoldne. listje se je spreletavalo v vetru in kapljice dežja so se počasi sušile ne soncu. ona se je smehljala in se otroško nagajivo zavila v plašč. pogledala ga je izza las. pomislila, in hitro skrila pogled. mogoče je v njem pisalo preveč. pogovarjala sta se on je ugibal in spraševal. ona se je skrivala za besedami.
ko sta se poslovila jo je objel... bilo je več kot je pričakovala...

živim, občudujem, spoznavam... rada bi zares živela za trenutek. pa si ne upam.

bilo je na zabavi. pozno ponoči, že skoraj jutro. vsi so popili malo preveč. plešeta v ritmu. njuni prsti se navidezno slučajno ujamejo v zraku. fotografija za v album. objem. nerodno prestopanje z noge na nogo.
odšel je brez pozdrava...

opazujem od daleč, spoznavam, občudujem. a na koncu se raje izognem.

kako različne so lahko človeške zgodbe.
scenarist ni zadovoljen z besedilom. preveč je nerealno. režiser je razočaran nad pomankanjem občutka. in igralci nad stilom limonad.
vsi bodo nestrpno pričakovali jutrišnji časopis.
in kritika se je začela z besedo POLOM, norost na odru.


moje misli begajo po prostoru, na list papirja se nočejo izliti. prsti ne ubogajo. ne vem kaj se piše. mogoče se tiče mene, mogoče je vse skupaj le v moji glavi.

nekoč že odigran prizor, vaja za nasledno premiero.

zavesa pade.

KONEC





u.

I need answer...

je ena iskrica, ki preskoči iz oči v oči dovolj da zaneti požar?

Objem

življenje nam je podarjeno, dano. živimo iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek... lahko načrtujemo vse do zadnje malenkosti. ampak vsakokrat nas lahko kaj preseneti...
življenje bi bilo dolgočasno brez sprememb, preobratov... premnogo krat se bojimo sprememb. vse prevečkrat pa tudi besed, ki bi bile potrebne... besed, ki si jih želiš izreči, pa se ti grlo zadrgne in iz sebe ne spraviš ničesar...
v takih trenutkih največ povejo obraz, objemi in dotiki.


hvala za vse male malenkosti! hvala za pikapolonice. za plišastega mačka, najbolj pa za kravico Nesekirko!

hvala za vsa voščila, za vse objeme...

pomenijo veliko...

pomenijo ogromno...





u.

Zapis v dnevnik: sobota, 19.10.1985

iščem...

pogledam pod vsak še tako majhen kamen. obrnem vsak rjavi list s kapljico rose na njem. premaknem vsako travno bilko, ki mi zastira pogled do sonca in vsak žitni klas. pogledam v vsako orehovo lupino. pokukam v medvedov brlog in v gnezdo srake tatice.
sledim mavrici za obzorje in sledi utrinka na nebu...
pogledam pod peruti vsej ptic in v oklep vsake želve na tem planetu... morskim psom pogledam v žrelo in kengurujem v vrečo.
raziščem vse odseve na snežinki.
iščem za oblaki, v širni dalji vesolja...
iščem v najtemnejšem kotu moje sobe. pogledam pod preprogo, pod posteljo in celo med porumenele strani starih knjig.
odprem okno, pogledam po strehah, pokukam v črne dimnike opečnatih hiš...
pokukam v predal in v torbico. pod klobuk starega možakarja na cesti in pod spodnje krilo dame, ki se sprehaja s svojim psičkom.
v kuhinji vse skodelice obrnem narobe in vse svinčnike postavim na konico...

pa ne najdem

nemirno se usedem... vdihnem... razmislim... le kje je?

pa se spomnim edinega kraja kamor še nisem pogledala...

odprem stare modre duri v moje srce in končno najdem kar sem iskala!
droben plamenček, ki se včasih razplamti v pravi kres...

pravimo mu sreča...





u.

Je to palček Smuk?

zaspala bom z nevidnim palčkom ob strani...
res živi v tvojem žepu?

zna zapeti uspavanko za evo? tako bi zaspala še lažje...

počutim se bolje...


S., preprosto hvala ker si!




u.

Povej

hvala ti za ta objem danes... ta teh nekaj objemov... čeprav ne bereš, upam da veš...
povedal si... bil si iskren... spoštujem to...

razmišljam...
razmisli...

nekako sem vedela, da se bo to zgodilo... le nisem vedela, da bom nekje vmes...

rada te imam!
bolj kot se tega zavedaš...


pa povej mi ko boš zaljubljen! :)


u.

Noč ima svojo moč

ali Je kdo utrujen?



začelo se je sončno. končalo se je sončno. z vmesnim mrazom...
spet sem videla znane obraze, deklico z lasmi v barvi zahajajočega sonca, dolgolasca, mladeniča s klobukom, pa tistega s fotoaparatom... in še mnoge, mnoge druge...
se malce pogrela v objemih...

tam nekje, ne na začetku in ne na koncu pomisliš: zakaj? zakaj se zgubljam po gmajni v tem mrazu in sred noči, ko večina ljudi spi?

kar tako. iz veselja... ni določenega razloga. zato ker nam je lepo...

prijazni gospod vojak nam je pokazal smer...

videla sem tri utrinke! srečko jaz!
naj mi nekdo reče, da se želja resnično izpolni in verjela bom... da bi se le...
izgubili smo se sredi gozda... zanimiva izkušnja! hm s kompasom res lahko najdeš cilj!
luna nam je svetila celo noč!
uspelo nam je!

uspeh... zadovoljstvo... pa pica na igrišču...

zbujanje zna biti zelo naporno... vendar vseeno je bil dan lep...

nekateri so bili razočarani nad "prijatelji"... upam, da je objem pomagal. meni je, po dolgem času... tvoj objem bom poimenovala kar medved(kov)ji... lepo je...

hvala vam za vse objeme!
hvala za vse besede!

pomenijo veliko!






u.

ne znam... ŽIVETI!

se sprašujem, pa ne vem...
na vprašanje, ki si ga zastavljam obstajata dva odgovora...

ne znamo živeti drug brez drugega. s piko, kot trdilna poved, kot nekaj nespremenljivega... vsaj tako mislim jaz...
in pa tista bolj verjetna. ne znam živeti brez njih! s klicajem, izrečena na robu... izrečena z nekim pomenom...

vem sama sem kriva. to kar je in kar je bilo mi ni dovolj. potrebujem več. potrebujem mnogo... mnogo lepih stvari, mnogo pogovorov in še več in več mnogo objemov...



naveličana sem površnosti tega sveta, površnosti same sebe...
zadnjič sem zalotila samo sebe, da šoferja na avtobusu nisem pozdravila z nasmeškom...
meni pomembna reč...

prave stvari imajo svoj izgled, zvok in celo okus in vonj... ločiš jih od nepravih, površnih...
pogrešam zvok pravih pogovorov...
manjkajo...
ni nikogar...
ne najdem...
izgubljam...
čar pravega pogovora ni v besedah... pogovarjaš se lahko tudi v tišini... čar je v vezi...
vezi, ki se stke...
ki se tke...
ki se bo mogoče še tkala...

razmišljala sem... že nekaj dni...
vprašanje kako si?, ga zastavim resno, z namenom? z namenom, da bi resnično kaj izvedela... ali pa kar tako, kot mašilo?
mislim, da vprašam resno...
tudi odgovoriti poskušam tako... vedno pogosteje poskušam svoje počutje opisati še s kakšnimi drugimi besedami kot le z dobro...

kako sem?
zmedeno, vprašujoče? srečna!




nekoga iščem... pa naj se najde, ko bo čas za to...






u.

Družinski izlet

zgodnje vstajanje, godrnjanje, malo jamranja. nato pa prečudovit dan.

kako zelo sem pogrešala to!

že od malih nog smo hodili skupaj. sprva le v arboretum. občudovat ribice, račke in veverice. vedno smo plezali na tisti veliki stol. še se spomnim tistega dneva, ko sem prvič tudi zares splezala nanj. takrat se mi je to zdel največji uspeh.

nato so sledili vedno večji hribi in gore. učenje gorniških pravil. pripovedovanje legend povezanih s tistim krajem. nabiranje jagod, malin... z vsakega izleta sem prinesla kakšen zanimiv kamenček, vejico, pisano pero... še vedno jih hranim...
stikanje po lužah, lovljenje razno raznih živalic, od kobilic pa do mišk... to mi je bilo vedno v veselje. malo manj pa B.ju... pa saj se je počasi navadil...
velikokrat smo odšli tudi raziskovati kraje domače dežele. gradove, spomenike, muzeje...
ponosna sem na to, da sem se v šoli večkrat lahko rekla: ja tam sem pa že bila!:)

tako smo to nedeljo spet odšli. skupaj. kot nekoč. je bilo lepo. lep jesenski dan... lepe barve. cilj je bil že dolgo napovedovan.


onadva sta me naučila, da naj spoštujem to, da še lahko grem. da imam to možnost, da imam kam iti...
najbolj cenim to, da sta me naučila videti. videti tisto kar večina drugih ne vidi. podrobnosti, skrite lepote... slišati tisto kar večina ne sliši... zvok vode, nežnega šelestenja listja.
je kdo kdaj opazil, da ima vsak letni čas svoj vonj?
ste kdaj videli žarke, ki so se prebili čez oblake?
to cenim.
zahvaliti pa se moram njima.

dan je tako potekal mirno... občudovali smo barve, razgled...
mogoče sem celo odkrila konjiček moje prihodnosti... nikoli ne veš...


rekla sem, da nimam kje napolniti baterij...
tam na vrh in pod pisanimi drevesi sem jih...








u.

???

ne vem... ne najdem se... ni me... pa sem...
živim. in hkrati umiram.
z vsakim jutrom, ko se mi dan ne zdi lep... z vsakim večerom, ko ne najdem... česa? ne vem. ne vem ničesar...
hkrati umiram.
ne, ne umiram. izginjam. kam? neznano kam.
počutim se kot bi me bilo z vsakim dihom manj in manj. kaj če nekega dne preprosto izginem? kaj če me nekega dne preprosto ne bo več?

ni več kraja, ne trenutka, kjer bi napolnila svoje baterije, kjer bi malce zrasla. ni več Njega, ki bi me dopolnjeval. kam je vse to šlo? ne vem.

najdete me tu... kje? še tega ne vem!






u.

Petek

je bilo...
mislim. spet je bilo lepo.
ne čisto tako, ne čisto na tisti način... pa je vseeno bilo!

malo smo bili tu, malo tam... ne vsi...
pojedli neko nič hudega slutečo živalco. pa tortico za povrhu.
pogledali kako nežna roka teme prekriva mesto. ter kako hiške, kakor, da bi se bale teme, druga za drugo prižigajo luči.
nato pa še sprehod ob podobah preteklosti...
bilo je čarobno... pa mrzlo...

kakšna beseda zleti iz ust ob takih večerih... pa je res. pa mogoče ni. ne vem. ne zaupam si.
pa bo prišlo na dan. za sedaj pa le to, mogoče imaš glede tiste stvari še kako prav...



rada imam jesen...


u.

Megla

mrzla siva jutra...
megla zakriva pogled na gozdove, drevesa okoli nas...
dež... luže na pločnikih...

siva koprena prekriva moje oči...
ne vidim. vsaj ne prave rešitve... ne najdem je... mogoče je na dosegu moje roke... samo stegniti se moram...

ko se dan dokončno prebudi... si pomane oči in megla se izgubi v prečudovitem dnevu.
kot, da bi se v zavetju megle in sivine narava preobrazila kot metulj, se leskeče vsako jutro v novih bolj izrazitih barvah...
v barvah jeseni...

mogoče...
mogoče bo tudi moja rešitev v zavetju koprene rasla v svoji lepoti.
in nekega dne, ko si bom zjutraj pomela oči, jo bom zagledala v vsej njeni lepoti in pristnosti.
takrat bom vedela...


vse je za nekaj dobro...





u.

Bi lahko?

se spomnite tiste risanke iz otroških let? ko je mali možic Bojan ustvarjal svoj svet?
vedno sem jo imela najraje...
vedno me je tako navdihovala...
vedno sem si želela biti taka kot on...

zdaj ko bo neznani umetnik znova pobarval naravo s svojimi prečudovitimi barvami, pa sem zopet pomislila nanj...
kako lepo bi bilo če bi lahko barvala. v roke bi vzela čopič in tri lončke z barvo. modro, rumeno in rdečo...

ko bi moje misli prepredala črna koprena žalosti bi na nebo naslikala rumeno sonce, ki bi pogrelo moje srce...

naslikala bi trobentice pozimi in sneženega moža poleti.
naslikala bi si kepico sladoleda, ko bi si ga zaželela. ne raje dve...
pa jagode s smetano, ki bi jih pojedla z nekom posebnim...
naslikala bi balonček v obliki srčka, ki bi ga podarila mimoidočemu...

naslikala bi kombi v treh potezah...
bil bi modre barve z mavrico. za notranjost pa bi porabila malo več časa.
notranjost bi bila ogromna. z jogiji za vse... razen za tiste, ki jih ponoči rado zebe in se raje privijejo h komu v objem...
pa velik vedno poln hladilnik za naše trebuščke...
s stropa bi visele ladjice. sem videla , pa mi je bilo zelo všeč!
na oknih bi bile zavesice, v vijolični barvi...
na koncu pa še radio, z najbolj všečno glasbo...


naslikala bi hišico. majhno, ravno dovolj veliko za tri družinske člane... pa mogoče še za kakšnega... podarila bi jo mojemu bratcu... dizajnerski detajli bi bili po njegovi izbiri

naslikala bi vsem ljudem nasmehe na obraz... mogoče bi komu dodala tudi brke...
pa iskrice v očeh...
naslikala bi bel oblaček v obliki kitare na nebo...
pa kolo... rdeče in rumeno...
naslikala bi si liziko z okusom po sreči... lahko jo narišem še komu...
pa veliko jablano s polno rdečih jabolk... fantazijo...
naslikala bi veliko rdeče srce in ga razdelila med prijatelje...


nato pa bi naslikala še ropotuljico za dojenčka z najlepšim imenom...






u.

BODI...

BODI to kar si!

kako resnična misel. S. je razmišljala, da deluje nekako kot mantra... bolj kot ponavljaš bolj verjameš v to. misel se kar uleže vate in te zlepa ne zapusti...

me prepričujejo, da sem se uklonila svetu, družbi... sem se res? jaz pravim, da ne. sem le to kar sem.
...skoraj vedno... pa mi je žal za vse trenutke ko nisem...

bila sem na kraju. kraju, ki je skoraj vedno navaden. brez večjega pomena. toda enkrat letno dobi pomen za stotine mladih...
vsako leto je geslo drugačno, toda mislim, da bi moralo biti kar stalno geslo tega kraja: bodi to kar si!

pridejo mladi z vseh koncev in krajev, z vseh vetrov. pridejo osnovnošolci, dijaki in študentje. pa tudi tisti, ki se čutijo mlade le v srcu.
najlepše je to, da se nihče ne ozira na to, da ima nekdo lase pobarvane rdeče, roza ali pa zeleno. nihče se ne ozira ne to kako je drugi oblečen... nikogar ne moti prebodena ustnica, tetovaža na hrbtu ali pa samo preprosta navadnost. vsak je le tisto kar je.

zanimivo je opazovati ljudi (še posebno v vaši družbi), ko hodijo mimo. tako različni so, tako drugačni. in skoraj vsi pridejo z istim namenom. pozdraviti stare prijatelje, spoznati nove, malo zrasti v sebi in se pri vsem tem predvsem zabavati.
med njimi pa tudi jaz...

hvala ti, da sem lahko skakala s tabo pred odrom.

hvala tebi, da si na koncu le hotel, da ti podarim objem.

hvala tudi tebi, da si se smejal z nami...

bilo je lepo!

(zato je lahko tisti pikici z noskom... ne nosku s pikico lahko kar malo žal, da je bil predolgo skrit pod odejo...)



bodite to kar ste!





u.

Novi zemljan

začelo se je s skrivnostjo. nadaljevalo se je z malo bolj zaobljenim trebuščkom, ki je kar vzhajal in vzhajal.
sedaj pa je le prijokal na svet.

17. 9. okoli pete ure zjutraj.
velik je borih 49 cm in težak le slabih 2800g
nosi pa najlepše ime: Gal

spet se govori kako je bilo in kako je. kako smo se vozili. kako smo prišli in kako zajokali. kako smo jedli in kako govorili. na dolgo in na široko se razlaga o prvih zobkih in besedah...

mamica malo govori je še utrujena. le posluša nasvete. le kdo ve kdaj je nasvetov preveč? očka je presrečen. zdaj pravi, da je čisto pravi odgovorni očka... jaz vem da je in da bo.

skoraj vsi v naši družinici pa so dobili kakšno teto, strica, očka ali pa babico pred svoje ime.
pa smo ponosni in presrečni.


Bodi priden Gal!:)




u.

Lastovke

poletje se je končalo...
lastovke se zbirajo, da odletijo na jug...




Hej lastovke, me vzamete s seboj?!






u.

Otroška leta?

pridejo trenutki. pa spet odidejo.

v meni pa vztraja le misel, da mi je žal, da nisem več otrok. no saj sem še vedno. toda ne tisti pravi brezskrbni otrok.

prenekaterih stvari ne razumem več. nekatere se skrivajo pred mojimi očmi. kot, da bi se bale, da ne bi več razumela, da bi s tem izgubile svoje bistvo. pa bi?
gledam z istimi očmi, poslušam z istimi ušesi, tipam z istimi prsti. a vidim, slišim in tipam drugače. stvari imajo drugačen pomen.

ples muhe na oknu zame ni nič drugega kot nadležno brenčanje. muhe ne ulovim in jo potem opazujem. preprosto jo le spustim ven.

le malokdaj še pogledam v nebo in na njem najdem in iščem skrite podobe.

okoli mene sem ustvarila že vse preveč preprek in filtrov, ki prečiščujejo moje besede. preveč premišljujem preden kaj rečem.

želim si tiste naivnosti, domišljije in neposrednosti nazaj...



rada bi spet namočila noge v morje...




u.

Šola

vsi ti dnevi ki so bili, v meni zbudijo spomine. lepe spomine. skoraj pozabljene spomine. spomine na brezskrbne dni, ko je bil največji izziv zavezati vezalke na čevljih in si zapomniti tiste znake.
so rekli, da so črke.
zanimivo je, da se bolj kot prvega dne v pravi, ta zaresni šoli spomnim zadnjega dne v mali šoli.
ampak tudi spomini na prvi dan šole obstajajo. še vedno je v meni občutek ponosa, ko sem si prvič zavezala rutko okoli vratu. rutko rumeno kot sonce. letošnjo prvo šolske idilo pa v mojem pogledu moti tisti pridih fluorescentne...
pa vse se spreminja... in ne moremo pomagati...
prišli so vsi razredi. le šesti med njimi je manjkal. so rekli, da je tako bolje. ne vem. še veliko ostalih stvari smo morali verjeti. na besedo. učiteljem... še zdaj se včasih vprašam če imajo prav... včasih celo ugovarjam... no ampak le pri stvareh za katere sem prepričana...
sploh ne vem več kdaj sem pomislila, da so učitelji le navadni ljudje, kot vsi ostali. to je bilo takrat pomembno odkritje:)
potem pa kar naenkrat valeta, novi sošolci, nov red...
in popolnoma novo okolje v katerem sem se odkrila...
zdi pa se mi kakor da sem še otrok, ki ne ve ničesar...


vse se spreminja... še posebno ljudje... nekateri bolj drugi manj.
zanimiva pa je ta stvar. ljudje, ki se spremenijo, se za nekatere spremenijo na slabše, za nekatere pa na bolje...
tudi sama sem se spremenila. nisem več siva miška. nisem več nekdo, ki pusti, da pometajo z njim.
nisem več človek, ki brezpogojno zaupa komur koli..

ne. imam prave prijatelje. cilj v življenju. pa čeprav malo meglen.
najbolj pa mi je všeč to da sedaj znam reči: Rada vas imam!! pa naj se zgodi kar koli... vsi smo se spremenili... pa bomo to tudi premagali...





u.

Pogrešam!

me pogrešaš?

jaz te!
pa vse kar paše zraven tudi.

pogrešam!

tiste pogovore.
bili so iskreni, resnični, ljubeči...
enkrat z vonjem po pokošeni travi in z bilkami v laseh, na mestu, ki ga ti nimaš ravno v najlepšem spominu...
drugič v avtu, ko me pripelješ domov...

pogrešam objeme... v njih sem se resnično našla. bili so tolažba.

pogrešam kuštranje las...

pogrešam skakanje po lužah...

pogrešam!!!

pogrešam vse kar je bilo.
je še? ne vem... ne znam razbrati pomena teh besed. pa besed ni veliko.
veš bi razumela. če bi le rekla.
mi je lepo, da je tako kot je. med vama. skupaj rasteta.
toda počutim se, da se MI izgubljamo v tem zunanjem izginjajočem svetu.
pa ne vem kako naj ti povem. zato pišem. upam da razumeš.






u.

Pozaba

temna soba. zatemnjena okna.
zrak je postan. vdih je težak. izdih še težji.
počuti se, kot da bi mu nekaj sedelo na prsih. mu preprečevalo dihanje.
mora govoriti.
spraviti stvari iz sebe. izprazniti misli.
govori predse. najprej težko. počasi. besede še zamirajo.
nato vedno hitreje. z več poudarki. besede sedaj preplavljajo sobo. krožijo. odmevajo v prostoru.
niso besede krivde, gneva, obsojanja, jeze ali bolečine. niso besede žalosti.
so besede dvoma. pomanjkanja zaupanja v svet. besede majhnega otroka. otroka, ki išče malo pozornosti.
ko konča z govorjenjem plane v jok. solze polzijo po njegovih licih. to ni jok žalosti. je jok olajšanja.
nato stopi do okna. dvigne zastor, ga odpre. spusti temo in svoje dvome ven.
nasmehne se.
sonce pa posuši njegove solze.



včasih se počutim tako izgubljeno...
ves ta svet, ki me obdaja... plaši me. strah me je. strah me je podati se vanj...
najraje bi se kar ustavila. nikoli več premaknila svojega telesa. pustila času, da teče mimo mene. opazovala svet z varne razdalje...
tako ne bi bila nikoli več prizadeta. nikoli ranjena.

je prav, da se sploh počutim prizadeto?
mogoče se lahko tolažim s tem, da sama nisem naredila vsega za izpolnitev upov.
mogoče lahko pozabim na dejstvo, da sem vse prevečkrat pozabljena.

tisti objem pomeni veliko. tako je topel, mehek... ...iskren.
ne maram praznega objema.
ne maram hitrega objema. takega v naglici, da čim prej pobegneš.



sama objemam iskreno. upam, da dajem tak vtis...




u.