se sprašujem, pa ne vem...
na vprašanje, ki si ga zastavljam obstajata dva odgovora...
ne znamo živeti drug brez drugega. s piko, kot trdilna poved, kot nekaj nespremenljivega... vsaj tako mislim jaz...
in pa tista bolj verjetna. ne znam živeti brez njih! s klicajem, izrečena na robu... izrečena z nekim pomenom...
vem sama sem kriva. to kar je in kar je bilo mi ni dovolj. potrebujem več. potrebujem mnogo... mnogo lepih stvari, mnogo pogovorov in še več in več mnogo objemov...
naveličana sem površnosti tega sveta, površnosti same sebe...
zadnjič sem zalotila samo sebe, da šoferja na avtobusu nisem pozdravila z nasmeškom...
meni pomembna reč...
prave stvari imajo svoj izgled, zvok in celo okus in vonj... ločiš jih od nepravih, površnih...
pogrešam zvok pravih pogovorov...
manjkajo...
ni nikogar...
ne najdem...
izgubljam...
čar pravega pogovora ni v besedah... pogovarjaš se lahko tudi v tišini... čar je v vezi...
vezi, ki se stke...
ki se tke...
ki se bo mogoče še tkala...
razmišljala sem... že nekaj dni...
vprašanje kako si?, ga zastavim resno, z namenom? z namenom, da bi resnično kaj izvedela... ali pa kar tako, kot mašilo?
mislim, da vprašam resno...
tudi odgovoriti poskušam tako... vedno pogosteje poskušam svoje počutje opisati še s kakšnimi drugimi besedami kot le z dobro...
kako sem?
zmedeno, vprašujoče? srečna!
nekoga iščem... pa naj se najde, ko bo čas za to...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar