zgodnje vstajanje, godrnjanje, malo jamranja. nato pa prečudovit dan.
kako zelo sem pogrešala to!
že od malih nog smo hodili skupaj. sprva le v arboretum. občudovat ribice, račke in veverice. vedno smo plezali na tisti veliki stol. še se spomnim tistega dneva, ko sem prvič tudi zares splezala nanj. takrat se mi je to zdel največji uspeh.
nato so sledili vedno večji hribi in gore. učenje gorniških pravil. pripovedovanje legend povezanih s tistim krajem. nabiranje jagod, malin... z vsakega izleta sem prinesla kakšen zanimiv kamenček, vejico, pisano pero... še vedno jih hranim...
stikanje po lužah, lovljenje razno raznih živalic, od kobilic pa do mišk... to mi je bilo vedno v veselje. malo manj pa B.ju... pa saj se je počasi navadil...
velikokrat smo odšli tudi raziskovati kraje domače dežele. gradove, spomenike, muzeje...
ponosna sem na to, da sem se v šoli večkrat lahko rekla: ja tam sem pa že bila!:)
tako smo to nedeljo spet odšli. skupaj. kot nekoč. je bilo lepo. lep jesenski dan... lepe barve. cilj je bil že dolgo napovedovan.
onadva sta me naučila, da naj spoštujem to, da še lahko grem. da imam to možnost, da imam kam iti...
najbolj cenim to, da sta me naučila videti. videti tisto kar večina drugih ne vidi. podrobnosti, skrite lepote... slišati tisto kar večina ne sliši... zvok vode, nežnega šelestenja listja.
je kdo kdaj opazil, da ima vsak letni čas svoj vonj?
ste kdaj videli žarke, ki so se prebili čez oblake?
to cenim.
zahvaliti pa se moram njima.
dan je tako potekal mirno... občudovali smo barve, razgled...
mogoče sem celo odkrila konjiček moje prihodnosti... nikoli ne veš...
rekla sem, da nimam kje napolniti baterij...
tam na vrh in pod pisanimi drevesi sem jih...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar