mrzla siva jutra...
megla zakriva pogled na gozdove, drevesa okoli nas...
dež... luže na pločnikih...
siva koprena prekriva moje oči...
ne vidim. vsaj ne prave rešitve... ne najdem je... mogoče je na dosegu moje roke... samo stegniti se moram...
ko se dan dokončno prebudi... si pomane oči in megla se izgubi v prečudovitem dnevu.kot, da bi se v zavetju megle in sivine narava preobrazila kot metulj, se leskeče vsako jutro v novih bolj izrazitih barvah...
v barvah jeseni...
mogoče...
mogoče bo tudi moja rešitev v zavetju koprene rasla v svoji lepoti.
in nekega dne, ko si bom zjutraj pomela oči, jo bom zagledala v vsej njeni lepoti in pristnosti.
takrat bom vedela...
vse je za nekaj dobro...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar