Šola

vsi ti dnevi ki so bili, v meni zbudijo spomine. lepe spomine. skoraj pozabljene spomine. spomine na brezskrbne dni, ko je bil največji izziv zavezati vezalke na čevljih in si zapomniti tiste znake.
so rekli, da so črke.
zanimivo je, da se bolj kot prvega dne v pravi, ta zaresni šoli spomnim zadnjega dne v mali šoli.
ampak tudi spomini na prvi dan šole obstajajo. še vedno je v meni občutek ponosa, ko sem si prvič zavezala rutko okoli vratu. rutko rumeno kot sonce. letošnjo prvo šolske idilo pa v mojem pogledu moti tisti pridih fluorescentne...
pa vse se spreminja... in ne moremo pomagati...
prišli so vsi razredi. le šesti med njimi je manjkal. so rekli, da je tako bolje. ne vem. še veliko ostalih stvari smo morali verjeti. na besedo. učiteljem... še zdaj se včasih vprašam če imajo prav... včasih celo ugovarjam... no ampak le pri stvareh za katere sem prepričana...
sploh ne vem več kdaj sem pomislila, da so učitelji le navadni ljudje, kot vsi ostali. to je bilo takrat pomembno odkritje:)
potem pa kar naenkrat valeta, novi sošolci, nov red...
in popolnoma novo okolje v katerem sem se odkrila...
zdi pa se mi kakor da sem še otrok, ki ne ve ničesar...


vse se spreminja... še posebno ljudje... nekateri bolj drugi manj.
zanimiva pa je ta stvar. ljudje, ki se spremenijo, se za nekatere spremenijo na slabše, za nekatere pa na bolje...
tudi sama sem se spremenila. nisem več siva miška. nisem več nekdo, ki pusti, da pometajo z njim.
nisem več človek, ki brezpogojno zaupa komur koli..

ne. imam prave prijatelje. cilj v življenju. pa čeprav malo meglen.
najbolj pa mi je všeč to da sedaj znam reči: Rada vas imam!! pa naj se zgodi kar koli... vsi smo se spremenili... pa bomo to tudi premagali...





u.