pridejo trenutki. pa spet odidejo.
v meni pa vztraja le misel, da mi je žal, da nisem več otrok. no saj sem še vedno. toda ne tisti pravi brezskrbni otrok.
prenekaterih stvari ne razumem več. nekatere se skrivajo pred mojimi očmi. kot, da bi se bale, da ne bi več razumela, da bi s tem izgubile svoje bistvo. pa bi?
gledam z istimi očmi, poslušam z istimi ušesi, tipam z istimi prsti. a vidim, slišim in tipam drugače. stvari imajo drugačen pomen.
ples muhe na oknu zame ni nič drugega kot nadležno brenčanje. muhe ne ulovim in jo potem opazujem. preprosto jo le spustim ven.
le malokdaj še pogledam v nebo in na njem najdem in iščem skrite podobe.
okoli mene sem ustvarila že vse preveč preprek in filtrov, ki prečiščujejo moje besede. preveč premišljujem preden kaj rečem.
želim si tiste naivnosti, domišljije in neposrednosti nazaj...
rada bi spet namočila noge v morje...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar