sneži!
snežinke!
lepo...
nekako kar nisem mogla verjeti, da res sneži. prvi sneg! stopila sem iz tople sobe in nastavila obraz padajočim kosmom.
prvo škripanje snega pod podplati, prva kepa, prvi prezebli prstki na roki.
kepajmo se, valjajmo po snegu, sankajmo, lovimo snežinke. le počnimo to. zabavajmo se...
ceste so popolnoma zasnežene, bele, sanjske.
pokrajina se mi pozimi zdi tako spokojna, mirna, skoraj nedotakljiva... hkrati pa tako bela, svetleča, polna senc...
razočarana stopim v sobo... ni bilo toliko veselja in smeha kot sem pričakovala.
pa dobim majhno nepričakovano obvestilce.
pridem, seveda pridem. že grem.
sprehod po snegu... kar nekam... ne veva ne kod ne kam. iščeva sanke in nekoga, ki bi se bil pripravljen kepat. so prostovoljci, ampak ne dovolj hitri.
ura je namreč noč...
veliko pomeni...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar