vedno občudujem ljudi, ki igrajo. ampak ne v resničnem življenju. tiste, ki igrajo na odru. pred ljudmi. s svojimi besedami izvabljajo iz nas najgloblja občutja... žalost, veselje, smeh, jezo.
hitro menjavanje karakterjev. vživljanje v vlogo. čutiti nekaj kar ne čutiš in to pokazati...
končalo se je. zavesa je padla. aplavz se je polegel. stara gospica, iz prve vrste na balkonu, vstane in se odpravi ven. oblečena je v lepe obleke in lakaste čevlje, ko stopi po svoj plašč vzame še vrečko. preobuje se v udobne vendar malo starejše čevlje... nekako z občudovanjem zrem vanjo. večina ljudi se lepo obleče za v gledališče zato, da drugi ljudje vidijo njihove obleke, plašče in prelestne čevlje. ta stara gospa pa je imela svoje verjetno najlepše čevlje obute samo v dvorani... samo kot izkaz spoštovanja do igralcev...
kam se je odpravila kasneje?
verjetno domov... mogoče k svojim otrok, vnukom. skuhala si je čaj, se usedla v naslanjač in razmišljala o preživetem dnevu.
snemimo maske in si poglejmo v oči...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar