gradim, gradiš, gradimo...
hišico iz kart, grad v oblakih. vse je enako, popolnoma isto. hišico podre že najmanjši dotik, grad pa razpiha veter. nič ne obstane. vsaj tako se zdi. sanje o večnosti izpuhtijo v neskončnosti.
zakaj ves ta trud? za bežne utrinke, ki se prelevijo v kisle nasmehe? za majhne ostre konice, ki jih sprejmeš nepripravljen. zbodejo. bolijo.
ne razumem. mogoče že davno vem pa ne dojamem.
kar zgodilo se je. izničilo. izpuhtelo. ne maram koncev. še manj koncev, ki se ne končajo, ki le zamrejo. ti počasi razjedajo. bolijo bolj kot končnost. prevečkrat se je že zgodilo. preveč prisotno je zavedanje, da se še bo. da temu nikakor ne moremo ubežati.
nič več nisem svobodna. nič več ne živim življenja. vanj se ne potapljam, ne skačem vanj z višin in neustrašno. samo včasih mi dovoli kratek polet. kratek nasmeh.
vedno je ob meni, tista misel, da ne storim dovolj.
povejte mi, kaj naredi podkev, ko se znajde med kladivom in nakovalom? kaj naredi tanka razcefrana vrv, ki s skrajnimi močmi povezuje roko in zelenega zmaja? bo ostala v roki ali odletela z zmajem?
poskušam biti iskrena. poskušam, vendar očitno ne dovolj.
lepo bi bilo če bi na okno priletela majhna ptičica s pisemcem... tako bi izvedela kaj se godi v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami. mogoče pa bi mi povedala tudi to kaj se godi tam...
za kodri in velikimi očmi...
kako sem?
počutim se neiskreno in majhno... zlagano in zaničevano...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar