Pot me pelje...

in kaj sedaj?
praznina. ostala je samo praznina.
sprehajam se po sobi in štejem korake. tristopetipetdeseti, tristošestinpetdeseti... v neskončnost in naprej. da se obrabijo pete in zakrvavijo stopala. nato se ustavim, jih povijem in nadaljujem pot. še enkrat okoli in še enkrat naprej. sonce meče sence po sobi in se lesketa v kapljicah vode. sončnica je obrnjena proti steni. umika se. skrila sem jo.
sonce, ko zahaja je prelepo. pozdravlja me v slovo in in se iskri na obzorju. nisem tu. sem. travne bilke me žgečkajo po podplatih. marjetice sklanjajo glavice v žalosti. 
ne želim si ničesar več in hkrati vse.
odhajam...


oblaksem.ničsem.nemaram....
u.

Noč, ki bi lahko bila

trikrat pogledam čez ramo, če kdo hodi za mano. trikrat ni tam nikogar. trikrat si pomanem oči in potresem z glavo. in še v četrte slišim korake.
tihe, komaj slišne korake, ki kakor da bi odmevali poplesujejo po tihi ulici. zaslišim jih na steni. zaslišim jih v veži, mimo katere hitim. zaslišim jih tik za sabo.
zopet se obrnem, zopet vidim le prazno ulico, ki se vije za mano. vidim ulične svetilke, ki se s svojo pokončnostjo posmehujejo moji skrivenčeni postavi, ki se skriva pred sencami te noči.
topla noč je. mehka. ovija telo kot topla roka. zvezde migetajo na nebu in luna vzhaja izza obzorja, kot ogromen rdeč balon. rdeč ja. ustavim se in gledam, kako iz sekunde v sekundo postaja večji in večji.
za veliko belo ograjo, ki jo krasijo rdeče vrtnice zaslišim šum. zdrznem se in odhitim dalje. žal mi je, saj so vrtnice tako opojno dišale. spominjale so me na...
korak, levo, desno. izognem se glasovom, ki prihajajo po drugi strani ulice. skrijem se v temo veže, ki se mi ponudi. fant stiska dekle okoli pasu. ona se smehlja in hihita. prideta do njenih vrat. obstojita in se gledata v oči. iskrijo se. prav nerodno jo fant poljubi za lahko noč. prvi poljub mogoče? ona vstopi. on obstoji in se zazre v luno. nato odide. prižge se luč v sobi, odgrne se zavesa, odpre okno in ona se zazre za njim, gleda kako odhaja. ve, da bo prišel nazaj.
izmuznem se temi hišnega preddverja in odhitim naprej. bližam se. moj cilj je blizu. slišim osamljenega psa, ki se v svojih pasjih mislih pretvarja, da je divja zver, kako tuli v luno. najraje bi se mu pridružila in zatulila z njim. sprostila vse želje in misli na plano. potem bi lebdela nad zemljo, ker ne bi bilo ničesar več, kar bi me težilo.
še trikrat korak, okoli naslednjega vogala in v tisto ozko uličico. nato ven iz mesta. po stari tlakovani poti naprej. mimo prvega travnika in kozolca. mimo prvega potoka. čez mostiček na obrobje gozda. nato pa samo še za lučko, ki se sveti nedaleč stran. ustavim se pred vrati, potrkam. sedaj lahko snamem z glave ruto, ki je do sedaj zakrivala moj obraz. vrata se odpro...

...in izgubim se v tvojem objemu.

u.

Spremembe

in, ko se ozrem čez ramo zagledam tebe kako mi sediš za hrbtom in se smehljaš. vidim te kako stopiš čez vrata. slišim tvoje korake, ko hodiš po stanovanju. obračam se in jim sledim. preiskujem sobe, te iščem in kličem. tu nekje si. moral bi biti. še ravno trenutek nazaj sem slišala tvoj glas v sosednji sobi kako mi razlaga, kaj se je zgodilo v službi.
soba je prazna. samo ena umazana skodelica na pultu. en sam krožnik v pogrinjku. ena sama zobna ščetka v kopalnici. in praznina. prekleta praznina, ki ne odide in me ne zapusti, pa naj se še tako trudim. prilepila se mi je na pete in hodi za mano povsod.

in nato je zopet bilo lepo...

Prsti objemajo roko

prijetna preprostost trenutka me je ujela za roko in odpeljala s sabo v neznano. zadnjih nekaj ur se iščem med sebi podobnimi in se nikakor ne najdem.
moje misli so skrite nekje med prsti tvoje in moje roke.
sklenjene tako po nesreči, samo po slučaju, ko se ena roka bežno dotakne druge. in se ujame v objem prstov. pogled prekrit z rdečico, ki prekrije lica in hitro izgine. potem pa toplo udobje zavetja...
mislim, da se zaljubljam v roke, v prste...
ali pa se zaljubljam v preprostost?

u.

Preprosto, razigrano...

ne vem več kaj naj rečem, kaj naj storim.
dve poti se odpirata pred mano. dve poti, različni kot noč in dan.
strah me je, da, če se odpravim po eni, ne bom več našla poti nazaj na drugo. kako naj vem, da je ena prava? kako naj vem, da se življenje nadaljuje ob tej poti in ne oni drugi?
ne morem pričakovati, da kdorkoli odgovori na to vprašanje. sama bom morala poiskati odgovor in oditi po tisti poti, ki jo bom izbrala.

mladost lahko iščem v obeh. tvoj nasmeh je namreč poosebljenje mladosti. mika me le preprostost...

vem da razumeš...

povej kaj misliš...

u.

Še veš??

še veš kako si mi rekel, da me imaš rad? se spomniš?
takrat sem pogledala stran in ti povedala, da te jaz ne bom mogla nikoli imeti tako rada.
in imela sem prav. nikoli ne bom mogla preseči tvoje ljubezni do mene in tega me je strah. na tak način si te ne zaslužim.
in utrgala bom rožo zate. da ti prinesem malo barve v življenje. in poslala ti bom sonce, ki ti bo razsvetlilo jutro. vem, da ti ga bo. in vem, da bodo tvoje oči nekoč spet žarele. upam, ko bodo zagledale mene.
danes sem vetru zašepetala v uho, naj te odnese nekam proč. samo tvoje misli. naj te zaziba v spanec in poboža obraz. naj ti osuši solze...

danes si mi ti rekel, da ne želiš z mano hoditi z roko v roki....

u.

Čudnost

in bil je drugačen  dan. tako svetel in tih, da so vsi čuti kar boleli od lepote. žarki so se sprehajali po zraku. se prepletali kot lasje deklice v kiti, ali pa kot najini prsti. lepo je bilo.
in zaprem oči in se prepustim vetru, ki me odnese nekam daleč proč. tu sem, da sem  s tabo. in ti si tu, da si z mano. sredi vsega pa je On, da je z nama.
včasih boli. tako je lepo. včasih čakam, da se zbudim in najdem tvoje telo ob meni. nikoli te ni. zato jočem.
najina življenja so vredna smeha. nekakšnega pomilovalnega, zabavnega smeha. takšnega, ki bi tudi nama privabil kisel nasmešek na obraz.
čudna sva... uživajva v svoji čudnosti...

u.