Pogum

pogum ni mogočen hrast, ki kljubuje viharju, ampak nežen cvet, ki se odpre v snegu.

marsikatera stvar v življenju od nas zahteva neizmerno mero poguma. presenetljivo je, da se največkrat zdi, da to od nas zahtevajo tiste najmanjše stvari. besede, ki kar ne gredo z jezika, misli, ki nam ne dajo spati in nemir, ki nas bega od jutra do večera. od nas ne zahteva poguma javno šopirjenje ali pa prekomerna samozavest. pogum pripisujem majhnim dejanjem, kot so besede rad te imam in oprosti. ker življenje tako hiti mimo nas, nam vse prevečkrat ostane premalo časa za zbiranje poguma. priložnost je mimo in zanka zadrgnjena okoli glasilk. obžalovanje, ki obvisi nad nami. predolgo zbiramo pogum. predolgo odlašamo. včasih se je bolje odločiti v trenutku in samo gledati kako se odvijajo dejanja. jih samo še usmerjati.

zanima me če se pogum kje skladišči? mogoče obstaja krizni center, kjer ga delijo v naglici?

nisem pogumna. prevečkrat tesno zatisnem oči in počakam, da trenutek steče mimo. poguma zberem le za kakšen občasen skok v vodo. skok v neznano. mogoče zavedno nezavedno zbiram in kopičim pogum za takšne skoke... skoke, ki rešujejo moje življenje pred enoličnostjo in podpovprečnostjo. želim si pogum, da bi izstopila iz povprečja. da bi skakala nad glavami drugih in sijala v čisto moji rumeni barvi. rumeno rumeni v odtenku rumene in s pridihom jeseni. pastelne barve so dolgočasne. kot, da ne bi služile svojemu namenu - barvitosti. kot odtenki sive v črno belem svetu. rada bi, da bi bile moje barve sijoče in vidne. vidne vsem in vsakomur. vidne že od daleč. egocentrično in egoistično. a nekako potrebno za moj obstoj. zame.

pogum... ne potrebujem ga za boj z zmajem ali osvajanje gradu. potrebujem ga za dvig noge preko meje. za pogled v globino. za glas, da bom zmogla oblikovati glasen pozdrav vsemu kar prihaja.

želim si hoditi po robu. videti obe strani življenja in se mogoče kdaj nagniti čez rob. želim plesati skozi življenje. z dvignjeno glavo. in nikoli z obžalovanjem, da si česa preprosto nisem upala...

preval nazaj in kolo v stran. jesensko listje in direndaj. drzne poteze na platnu in nekaj taktov. skok, pristanek, plije, poklon. balkon, balkon, parter.
bučen aplavz občinstva in rdeč šopek v rokah.
povprečno povprečje. o neverjetnosti pa se niti ne sanja.

u.

Tišina

samo midva lahko skupaj molčiva o istih stvareh...

u.

Zdaj

slišim trganje (mojega?) srca na koščke. in odvijanje lepilnega traku...
pod nos se mi prikrade vonj po tebi.
bežim med besede. napisane in posnete. tiste kar tako in tiste pomenske.
Zame.
Samo zame.

u.

Nasvidenje v naslednji vojni

raje pišem sedaj. o zdajšnjih občutkih. vem, da takrat prsti ne bodo poznali tipk in glava ne misli.

svet je poln slovesov. poln ljudi, ki se poslavljajo. odhajajo tja nekam v toplejše kraje, v kraje kjer je več nežnih pogledov... ali pa odhajajo tja nekam za oblake. daleč od oči, a tako blizu srca.
poslavljanja mi ne gredo dobro od rok. sloves je neke vrste konec. 
konec, ki včasih ne vodi v nov začetek...
mislim in vem, da se ne znam poslavljati. čutim, da trdno zatiskam oči pred resničnostjo. ne trudim se jih odpreti. vem da bi bolelo. preveč... 
vem da se poslavlja. čutim. vidim po stiskih rok. po obrazih vseh ostalih.
težko si priznam. ampak taka je kruta realnost. vsak se enkrat poslovi. vsak ima svoj zadnji pogovor s Smrtjo.
nato pa odide v večnost. v kraj za katerega ne ve nihče natančno kakšen je, kje je... vem da je tam lepo. vem, da si tam lahko srečen. vem, da me boš od tam gledal. vem, da se tam srečava.
pa nasvidenje do takrat.

nasvidenje v naslednji vojni.


u.

Popoldanski čaj

sonce, dež in pisani listi. topla soba in mrzel veter, ki počasi leze v špranje in se bo v njih skrival do pomladi. rdeča lička in nosovi. rokavica v rokavici. ne, roka v roki.
brezmejni sprehodi, ko se ti zazdi, da bi lahko poletel kot list v vetru. dvigamo noge visokov zrak. da frči listje. da šušti in šelesti. skačemo v velike kupe listja. se zakopavamo vanje in se obmetavamo z njim. obležiš na tleh in opazuješ brezmejne vrtince barv, ki se bližajo tlom. nato vstaneš, se zavrtiš in barve se zlijejo, prelijejo... v jesen... v abstraktno obliko umiranja. reinkarnacije. ponovnega začetka, mogoče konca...
nato nastaviš obraz še zadnjim toplim sončnim žarkom v tem letu.
vonj po zimi, po mrazu, po tebi.
kostanj je ravno pravšnji, da se ga pobere in speče. pa vprašam, če je on za to? kostanj namreč. se upira?
iščeš, brskaš, tavaš in se izgubljaš po gozdovih. kostanj kar sam poskače v košaro. trdno se drži, da ne pade ven. se zbudim in ga odkrijem. slepi potnik. ga ne izženem ampak za kazen pojem. prej spečem, skuham. pa jabolčnik zraven. najboljše. najslajše...
pomembna novica. veverica je zajčku pripravila piknik. s hruškami in tiramisujem. kremšnit namreč ne peče. pogrnila je pisano odejo na travnik. na rob travnika, če smo bolj natančni. pod rumene liste mogočnega hrasta. kaj se je dogajalo ni znano. naš poročevalec je namreč zaspal na  jesenskem soncu v visoki travi...

skodelica čaja v topli sobi. dobra knjiga na kolenih. nedelja. taka. ki se začne z otroškim smehom in konča z dobrim filmom. ali pa s pogovorom...
zavita v jopico, ki je le izposojena, sedim in...
...pogrešam.
...pričakujem.
...se spominjam.
najlepše je oditi tja kjer je sonce. proč od oblakov in slutnje dežja. nekam tja kjer še nisem bila. se sprehoditi in se nasloniti na ramo...
hvala...


jesen se prepozna po listih, ki se vrtinčijo v vetru...

kako sem?
sem lebdeče... v milnem mehurčku. nad vsem. nad sabo. nad življenjem. ustvarjam in spletam si drugo resničnost...
ne vem če je prav...

u.

Otroštvo

Rad kdaj pa kdaj se prepustim pozabi,

vsaj toliko, da duša se spočije,

ko me otroštvo medse spet povabi

v deželo moje prve domišljije.

Rad vanjo stopam, z bosimi nogami

v nebeško roso rišem njene meje,

nekje tam za devetimi gorami, za morjem,

v njej iz najbolj sanjske preje

si spredem svojo pravljico življenja.

A kaj, ko je življenje sklenjen krog:

si notri ali zunaj. Tu začenja

se moja muka, v meni vse kriči:

Vse si že zmogel, vse si bil - kot Bog.

- A le v otroštvu, ki je brez moči.

Ciril Zlobec

u.

En kostanj in pol zate

jesen je prišla. danes prvič je posvetilo sonce na obarvane liste. in se zgodaj zjutraj razlivalo po mavričnih gričih.
danes prvič sem začutila jesen.
jesen je čas nasprotij. čas, ko si nasprotujejo barve in vseprisotna sivina. je čas, ko nas še vedno greje poletje, hkrati pa že iščemo šale in rokavice po omarah in predalih.

jesen je tisti čas, ko sem polna dvomov sama vase... ko dvomim o vsaki odločitvi, vsakem koraku, vsaki misli, ki me prešine...
te dvome včasih pomiri On. včasih ti ali pa kdo drug.

počutim se kot bi lebdela nad vsem dogajanjem. nad vsem kar me obdaja. kar je resnično. počutim se kot, da ne bi popolnoma dojemala situacije. kot, da bi mi resnica in resničnost polzeli med prsti kot pesek.


prehitro hitim skozi čas in prostor... skozi vesolje    življenje

rada bi se ustavila. pogledala naokoli...    ljubezen

in zadihala


u.

Nostalgija

sem in tja in čez in poprek. povsod. nikjer...

si, nisi, si... tam nekje. čez reko in za staro hruško, ki si jo predstavljam, da rase na tvojem dvorišču.
za velikimi očmi...
nekoč. zdaj. potem.
saj vem. še vedno. in za vedno. nikoli pozabljeno. nikoli izgubljeno.
še te nosim. vas nosim, tu nekje. kjer je toplo. da vam je toplo. da živite.
zanimivo je, da vas v nostalgiji še vedno najdem. nekje blizu, nekje daleč. nekje brez odgovora.
poskok z noge na nogo v jesenskem hladu. pričakovanje. pa spomin, da ni več. da je bilo pa je minilo... mogoče je še...upam... vsaj nekaj. vem, da je.
ker dobim odgovore. iskrene, tople.
take ta prave...
hvala ti.
pa nočem, da bi nama ostala samo še "kava". če sploh to...

in misli in spomini so isti. ravno včeraj sem razmišljala o hišici ob hiši...

hvala... za dneve, večere, ure, minute, sekunde.

 s. kako si?

u.

Črni deček

stojiš na rumenem pesku puščave, stojiš črni deček.
okrog tebe so stene neba.
sprehajajo se skoz tebe
z zateglo žalostjo.

zjutraj zagledaš sledove noči v pesku:
tanke kačje vijuge.
zgrabi te rumena groza peska.
ampak ti ne smeš bežati.
ti imaš naročje polno ptic.

opoldne pridejo starci.
naslonijo se na palice kot sive ujede.
molče te gledajo.
ti rečeš besedo.
ampak ko jo izrečeš,
ti presahnejo usta.

imaš naročje polno ptic.
to je vse, kar imaš.
zato vzdigneš roke k nebu.
in tvoje ptice polete.
tvoje ptice zakrijejo nebo.

ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.
zato razpadejo v perje.
razpadejo v meso.
razpadejo v pepel.

ponoči jih ubijajo ledene zvezde.
zato je pokrajina siva od pepela.
zato imaš usta polna pepela.
zato meče v vodo tvojih oči
pepel sive mreže.

vendar ti razprostreš roke.
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
ptice, ki vzlete.
ptice, ki razpadejo.
ker si sam v puščavi.
in žalost kaplja skozi tvoje steklene kosti.

d. z.

vsi moramo imeti svoje ptice, svoje sanje, svoje pesmi. čeprav odletijo in se nikoli več ne vrnejo jih imamo, negujemo in zopet izpuščamo proti nebu.
ker moramo imeti ptice...

u.