Klop

klop... pobarvana na zeleno. zeleno kot listi bukev pozno poleti. stoji med rdečimi vrtnicami. mogoče se vmes prikrade tudi kakšna bela. tako klop včasih vidim v mojih sanjah... toda tista v mojih sanjah ne sameva. ni narejena za samevanje. vsak dan, vsako dopoldne jo obišče starejša gospa. gospa s srebrnimi nitkami v laseh.

ta dan je v modri obleki z majhnimi rožicami na njej... nosi tudi klobuček. majhen klobuček s češnjami. njene roke so pegaste skoraj tako kot lica... okoli oči pa se bohotijo žarki smeha...
usede se nanjo in s krušnimi drobtinami nahrani taščice, siničke in male sive vrabčke...
nato se zazre v daljavo... tja proti skalnatemu vrhu Planjave. na njenem pobočju že celo življenje opazuje kamnito srce, ki ga je izklesal čas.
takrat se spomni svoje mladosti. svojih poti po kamnitih stezah. spomni se tistega iskanja sebe v različnih stvareh.

spominja se svojega prvega dne v šolskih klopeh. spoznavanja novih sošolcev. lovljenja po hodnikih. kazanja oslov učiteljicam za njihovimi hrbti.
spomni se sestre, ki jo je učila verouka. prvega svetega obhajila. prijateljev, ki jih je spoznala tam.
spomni se prve neuslišane ljubezni. simpatije do sošolca, ki je bil takrat všeč vsem. bil je tako simpatičen. nasmehne se. potuje naprej po svojem življenju...
spomni se konca osnovne šole. plesa na valeti. v beli obleki in prvič obuta v visoke pete.
spomni se birme. starega škofa, ki je birmoval. takrat se je končalo neko obdobje v njenem življenju in začelo novo. bolj vznemirljivo. med več ljudmi. takrat se je komaj znašla v velikem svetu...

srednja šola... novi sošolci. novi profesorji. nov red. in nova ljubezen, ki jo je prineslo poletje.
nove dogodivščine. nove izkušnje. novi prijatelji.
nato se spomni tiste magičnosti prvega poljuba. ta ostane za vedno v spominu.
spomni se prvega snidenja. prvega pozdrava. prve skupne skrivnosti. prvega načrtovanja.
spominja se tistega hrepenenja, ki jo je obdajalo vso srednjo šolo... tistega pričakovanja, da se bo nekaj končno zgodilo. in se je. konec srednje šole, malo pred maturo se je res. čakanje in vztrajanje sta se izplačala.

začelo se je najsrečnejše obdobje njenega življenja. vpisala se je na izbrani faks. izdelovala z najboljšimi ocenami. najbolj pomembno pa je to, da je ljubila moškega svojih sanj. in on njo.
poročila sta se. v majhni cerkvici na vrhu hribčka. z rdečim šopkom v rokah. in najboljšo prijateljico ob strani. zgradila sta hiško. majhno hiško. z rumeno fasado in zelenimi okni in vrati. na oknih pa rdeče rožice v glinenih lončkih. v dnevni sobi je krušna peč na kateri so skupaj ležali v zimskih dneh.
stoji na obrobju gozda. in ima prelep pogled na gore. pred njo je majhen vrtiček. na njem so posajene jagode za otroke, in rdeče redkvice. tam stoji tudi češnja. pa jablana, hruška in sliva. spomladi in jeseni je vrt poln otrok, ki si polnijo svoje trebuščke s sadjem.

rodili so se jima štirje otroci. dve deklici in dva dečka. sedaj so že vsi odrasli in imajo svoje otroke. simpatične svetlolase glavce so to.
ona je izpolnila v mladosti dano obljubo in na vrtu postavila gujšknco. razlog zanjo pa skrbno hrani v knjigi na knjižni polici.

še vedno sta kot mlada zaljubljenca. ko hodita po cesti se vedno držita za roke. zvečer se pogovarjata in delita svoje misli. skupaj sta hodila v gore. sedaj pa le še na krajše sprehode. saj sta že stara. v pozni jeseni svojega življenja. ona jih šteje 75. on pa kakšno leto več.

pogled ji zajadra po pokrajini. in se zopet ustavi na kamnitem srcu, ki resnično predstavlja njeno celotno življenje.
zasliši otroški smeh. prišli so. njeni vnuki. pobrska po žepih za kakšnim bonbončkom.

odide v hišo. kosilo se ne bo skuhalo samo...




u.