Pot

hodim po poti življenja...
kaj mi bo prinesel naslednji korak? kaj bom zagledala za naslednjim ovinkom? bo pot strma ali se bo prijetno spuščala v dolino? kaj bom zagledala ob poti? katere poti mi bodo dane na izbiro?
koga bom srečala na naslednjem križišču?
tega nikoli ne vem... pa bi rada... tako pa le sledim tisti niti skozi moj življenje, ki me nezavedno vodi. zaupam...

že naslednji korak mogoče ne bo tako zanesljiv. morda padem. toda vedno se moram tudi pobrati. največjo napako storiš, ko se smiliš sam sebi. ko obležiš na tleh, navidez nemočen in ne zbereš poguma, da bi nadaljeval s svojo potjo... tako te vsi, ki so te prej spremljali pustijo za seboj. saj jih njihova nit nezadržno vleče naprej. nekajkrat se še ozrejo nazaj nate, v upanju , da jih dohitiš... toda, ko se to ne zgodi odhitijo naprej in si le še stran v spominski knjigi...

kadar je pot strma se upeham. ampak največje je zmagoslavje, ko prispem na vrh. ko imam prečudovit razgled na že prehojeno pot. na uspehe in zmagoslavja.

včasih po poti prehitro drvim. mislim, da bom s hitrostjo dosegla vse. pozabim pa na malenkosti, ki mi lahko polepšajo dan. na cvetlico ob poti, nasmeh na obrazu prijatelja ali pa le mimoidočega tujca...
včasih tako spregledamo koga, ki bi se nam rad pridružil...osebo, ki bi rada z nami prehodila del poti... ali pa nas bi spremljala vse do konca...
tudi na raznih razpotjih večkrat srečaš zanimive ljudi... nekatere le pozdraviš in nato odhitiš naprej... z drugimi pa se odločiš za skupno pot... ta pot je nato veliko lažja... je veliko več smeha in živahnih pogledov... več nagajivih besed... več objemov in stiskov roke... večkrat se ustaviš... večkrat obležiš na travi z zaprtimi očmi...
lažje premaguješ ovire, saj imaš nekoga, ki ti ponudi roko v pomoč...
imam enkratne in neponovljive sopotnike!


imeti rada do neba in nazaj!