Tisti občutek...

ti, ki sediš v sosednji sobi. ti, ki nemirno hodiš po stanovanju...
kaj te žene naprej? kje vse iščeš tisti večni občutek nečesa?
iskal si ga že mnogo kje... na mnogih krajih in v mnogih stvareh...
je res, da je človek vedno odvisen od neke stvari? je res, da človek vedno skače iz skrajnosti v skrajnost? ali se samo meni to zdi? ti bi moral to vedeti. ti, ki naj bi mi odgovoril na vse...

še vedno iščeš...
nisi ga našel. tistega občutka...
pa si ga iskal. močno iskal. in še iščeš. ga boš našel? mogoče. v tem kar počneš zdaj?
ne vem. povej mi ko ga boš našel...

nek občutek za katerega ne vem kaj je. ne vem kako ga sploh opišeš. kako ga poimenuješ. kako ga občutiš..
toliko ljudi se podi za njim. pa ga ne najdejo.. tistim, ki pa trdijo, da so ga našli v njihovih vodenih, medlih, odsotnih očeh piše ravno nasprotno. njihova govorica koščenih rok in uvelega obraza sporoča vse prej kot srečo.
mogoče je ta občutek najbolj podoben občutku, vznemirjenja, ekstaze, ko po padcu obvisiš na vrvi... ko se ti zatresejo kolena... in pozabiš na vse... največji poudarek je na tem, da pozabiš na vse.
pa je vredno? vem še manj...
nekateri ga iščejo v zamegljenih sobah... drugi v vsebini rjavo obarvanega stekla... tretji ga najdejo v pikih kovinskih žel...
iščemo ga vsi. ni izjeme.
tisti, ki si ne priznamo... to spoznavam šele sedaj, ko pišem. tisti pa ga iščejo v nenehnem preizkušanju samega sebe... v priganjanju sebe do roba in čez. v naporih tako miselnih kot fizičnih.. v trenutku napetosti telesa... pa ga najdemo?
ne vem...
mogoče ga najdemo pa ga zavržemo... mogoče tako hitimo naprej v iskanju, da spregledamo, da smo ga dejansko že našli.
mogoče ga najdemo v objemu prijatelja. v nežnem poljubu, stisku roke,...
pa spet sledi vprašanje. je res to tisti pravi občutek, ki ga iščemo?
odgovor ve le On...
mogoče nekega dne spet vprašam in dobim odgovor...


u.