tup-tup, tup-tup, tup-tup....
ritem. vsaka stvar ima svoj ritem.
slišim srce, ki mi bije prsih. ima svoj ritem. včasih ga zmoti kakšen dogodek še pogosteje pa kakšno bitje... bitje, ki izginja in se zopet pojavlja, kot oddaljen spomin neto pa zopet kot sedanjost...
slišim dež, ki v svojem taktu bije po strešnikih... slišim muho ob oknu... slišim ptice zunaj...
vsak trenutek ima svojo melodijo... vse naše življenje poteka ob neki melodiji. nekateri ljudje vse življenje v mislih slišijo tisto počasno, skoraj že dolgočasno glasbo... velikokrat si sploh ne priznajo, da jo slišijo... monotono hitijo naokoli...
jaz pa večino časa slišim tisto divjo glasbo, ki ti ne pusti stati pri miru... tisto noro glasbo, ki te navda z norimi idejami... ravno pravšnjo spremljavo za skakanje po lužah, valjanje po travi,...
včasih, vedno pogosteje v zadnjem času, slišim umirjeno glasbo... melodijo razmišljanja in pričakovanja... tisto melodijo ob kateri se v misli prikradejo lepi trenutki... spomini na poglede in dotike...
nekatere stvari in dogodki me spomnijo nanje... na tiste, ki so bili. predvsem pa na tiste, ki bi lahko bili... zato se na trenutke potopim v melodijo... toda raje čim hitreje izplavam, da me ne potegne vase. da ne bi živela le v svetu pričakovanja... raje živim za ta trenutek... trenutek, ki mi lahko prinese vse... z ljudmi s katerimi lahko delim to melodijo, čeprav ni vedno enaka...
ritem bobnov je zanimiv... pritegnil me je v trenutku, ko sem ga prvič zaslišala... ko sem prvič začutila poskočnost in sproščenost... toda ali je zanesljiv?? je ritem na katerega se lahko oprem? s katerim lahko zaplešem v življenje?
trenutno me spremlja zven kitarskih strun in spev glasu ali pa samo mrmranja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar