Le sanje...

temna noč je. sence se sprehajajo od vrat do vrat.
ni navadna noč. je najina noč... je noč, ko se potapljava v najinih očeh, ko v njih gledava svoje obrise in obrise lepih trenutkov.
dežne kaplje bijejo ob steklo. zvoki nevihte prihajajo do najinih ušes vendar jih ne slišijo. so tu a jih hkrati ni. za naju ne obstaja noben drug svet. le svet v katerem sva midva.
prsti prepleteni počivajo... pogovarjava se o tisoč in eni stvari... popolnoma sproščeno, brez nepotrebnih stavkov brez pomena. brez nepotrebnih vzdihljajev, ki se le trudijo zapolniti tišino... ko nastopi tišina se ne jaz ne ti ne počutiva neprijetno. prijetno nama je v bližini drug drugega in ne beživa drugam... prijatelja sva, a hkrati nekaj več...
že sama misel na trenutke, ki jih preživljava skupaj je čarobna... na trenutke smeha. na tvoje poteze na obrazu, ko se mi nasmehneš... na žgečkanje in valjanje po travi, pa čeprav nisi žgečkljiv... na najine skupne sprehode, vzpone in padce... na trenutke, ko ti zaupam... na tvoje neumnosti sredi gozda, ko se kar bojim zate, da si kaj ne narediš... pa saj me sploh ne poslušaš... no malo že...
na vsa zbadanja, ko ne vem ali naj te jemljem resno ali raje ne...
na trenutke, ko skupaj poslušava dež... ko se uleževa na travo in poslušava čričke... na poti do vrha, ko jaz upehana ti pa že malo nestrpen zaradi počasne hoje iščeva markirane poti in nato skupaj stojiva na vrhu gore in ponosna nase zreva v dolino...
na skupne izlete s kolesom... skakanje po kamnih sredi reke....
vse to naju druži in povezuje...
povezane v teh trenutkih sedaj sediva tu... čas mineva prehitro... beži mimo naju...
ura je pozna jaz pa sem stara le šestnajst let se pošališ...
posloviva se z objemom..

najlepše je sanjati! pa čeprav z odprtimi očmi...

v mojih mislih kriči in odmeva:
to so le sanje...
le sanje...
le sanje...
le sanje...
le sanje...