Spominčice

kakšne očke so že dolgo zaprte. in za zaprtimi vekami se odvijajo pravljice... pravljice o življenju, o princeskah in princih, o gradovih v oblakih in poteh, ki vodijo v neznano...

drugi le stežka držijo oči odprte... radi bi se podali v svet sanj... a jih mogoče neko sanjsko bitje tega sveta zadržuje tam... mogoče pa se vanj sploh ne upajo vstopiti...
tisti najbolj vztrajni pa prepevajo in se veselijo s prijatelji... razkrivajo trenutke svojega življenja... ali pa se naslanjajo na nekogaršnjo ramo...
jaz sedim na sedežu in premlevam dogodke, ki so se pripetili... tukaj z njimi. nad katerimi sem že skoraj obupala...
nekatere stvari se res lahko obrnejo popolnoma na drugo stran... in se pokažejo v najlepši luči... kot okna cerkva, ki se v mraku izgubijo v prostoru. toda ko zjutraj posije sonce se zaleskečejo v najlepših barvah, kar jih je oko kdaj uzrlo...

prijatelji, ki jih le redko vidiš te lahko razočarajo in hkrati prijetno presenetijo... toda razočaranje hitro mine... ostanejo le spomini na pogovore med hladnimi zidovi ostankov mogočne civilizacije. in na skupne molitve v prostorih izven časa in prostora drugih ljudi... ljudi, ki blodijo kar tja v en dan. ljudi, ki se ne spominjajo več otroških razigranosti in le slepo strmijo v čudesa sveta..
ostanejo topli objemi...

mogoče nekje sredi neznanega ugotoviš, da bitja srca ne nadzoruješ več... da se ti ljudje le še smehljajo in noben obraz ni več nesramno spačen... morda ugotoviš, da te noge ne bolijo več in da te že majhne stvari prevzamejo... morda tam nekje, sredi največjega razpotja ugotoviš, da ti nekdo pomeni malo več... da si rad z njim... se z njim rad pogovarjaš... da dotik rok ni več le naključje... in objem ne le prijateljski, ampak malo več, ravno toliko da srce izgubi svoj ritem...

po prostoru se razlega klepet in smeh... ne moti me ampak ni primerno... sedim in razmišljam... skozi barvaste vitraže vstopa sonce in obrazom angelskih bitij prida dih sreče in veselja... zlate barva se leskeče. vendar ne v svojo čast temveč v čast tistega, ki je vse ustvaril...

prisede in mi reče da spoštuje mojo zbranost... presenečena sem... pogleda me v oči in me vpraša če mu lahko povem kaj naj naredi, da bo tudi on zbran? Topla misel mi objame srce... razmišljaj... tako sediva v zbranosti... in ko zapustiva Svetišče v mojem srcu že poganjajo popki makovih cvetov... ki v sebi skrivajo nekaj globljega...

kakšen dan, ko ljudje lepo govorijo in ko si zelo blizu nekomu, ki je zaznamoval svet mladih... takrat se mogoče zjočeš... besede, ki prihajajo iz ust nekoga, ki ti pomeni ogromno se usidrajo v tvoje srce in se dotaknejo dna duše... mogoče se šele takrat zaveš, da je mimo... da bodo kodri ostali del tvojega življenja, in življenja ostalih prijateljev... da se boš še kdaj nasmejal na račun debat... strahovi, ki so bili dokončno minejo. smo tukaj! zahvaljujemo se! Slavljeno bodi Tvoje ime! solza se leskeče v očeh in oko nemirno bega po prostoru... še kar nekaj časa bo potrebno da srce dokončno doume pomen besede ozdravitev...

zmoti me hrup... glasen smeh med prijatelji... spomini na trenutke nemoči, ko ne veš ali bi zajokal ali bi se smejal, na trenutke ko nekoga objameš, ko nekdo drug nepričakovano objame tebe in ti izreče besede opravičila, ko dojameš da si sprejet... vsi ti utrinki počasi poiščejo svoje mesto v arhivu tvojega srca... lepo zložene in pripravljene na pripovedovanje o njih ali na spominjanje v samoti...

približujemo se domu... spet se vračam v življenje... sedaj z novimi poznanstvi in prijateljstvi...

zaprem oči in se prepustim objemu...