Regratova lučka

pozna pomlad je, lahko bi rekli že zgodnje poletje. ni čisto sedaj in ni čisto tukaj. je malo nazaj, nek drug čas, nekje med zelenimi krošnjami in pokončnimi stebli trav. nekje malo višje nekje malo bolj v tišini.
tam stoji. v karirasti srajci in s klobukom na glavi. tiste majhne gubice, ki se kot žarki sonca razprostirajo okoli oči, niso od starosti, ampak pričajo o tem, da se ta mož rad smeji. njegova polt je zagorela, priča o marljivosti. postava je močna in pokončna, je postava ponosnega gospodarja.
svoj brusilni kamen potegne iz roga in že se zasliši zvok brušenja. njegove roke so spretne in opravijo hitro. kosa se zaleskeče v soncu.
začne z delom. ni veliko, toda rad bi končal še pred mrakom. roke so spretne, korak zanesljiv in zamahi s koso odločni.
za hip dvigne svoj pogled in za robom jase ugleda mladega srnjaka. žival ga plašno pogleda in izgine v goščo.
bilka za bilko pada pod ostrim rezilom. regratove lučke se usipajo in vsako seme samo zase pleše z vetrom. le kam ga bo odneslo? nekam v daljavo, popolnoma je prepuščeno vetru... kosec razmišlja o svojem življenju, le kam ga bo odnesel veter? usede se na štor sredi jase. nekoč je tam stalo mogočno drevo. star hrast pod katerim so se zbirale vse generacije družine. tam so se družili in peli, vzeli so si čas drug za drugega ter se pogovarjali o vsem mogočem. to zimo pa ga je podrl veter. toda spomini ostanejo. kosec sliši le šumenje vetra v krošnjah, petje ptic in čričke, ki vihtijo loke svojih gosli. to je njegovo življenje. življenje v delu in veselju. mirno in spokojno ter brez večjih skrbi...

toda vsi smo majhna regratova semena. majhna puhasta padalca, ki lebdijo v vetru. naše življenje je drugačno kot nekoč. več je hrupa in manj časa. begamo in hitimo, malokrat se ustavimo ob trenutku.
zares lepo je imeti prijatelje! z njimi se večkrat ustaviš. večkrat si samo tam in nikjer drugje. tvoje misli ne bežijo v prihodnost, v naslednji trenutek si samo tam in uživaš trenutek. tudi mi si še sedaj lahko pričaramo čar večera, ko diši po mrvi in ko slišiš čričke. lahko se komu prikrademo za hrbet in dobimo zastonj prevoz z bilkami trave v laseh.
tudi spravljanje mrve ima svoj čar. bi poskusili? ali pa norčije na seniku? dišeča noč med lesenimi tramovi?
moje padalce pleše z vetrom. včasih se znajde sredi kakšnega vrtinca. takrat se komaj držim. še malo prej sem mirno plula visoko po nebu in se navduševala nad prelepim razgledom na življenje. poslušala potoke in dež. nato pa se mi veter izmuzne in hitro padem proti tlom. premetava me. v srcu nastane čuden občutek praznine, razočaranja zaradi prevelikega pričakovanja. včasih kdo kaj preveč reče in jaz vzamem preresno. kakšni trenutki kar ne gredo iz glave... saj oprostim. ampak laži pa ne maram!!
srca, ki ni pripravljeno tvegati ne moreš prepričati v nič. toda mi smo še mladi in potrebno je tvegati. če se ne pustiš odpihniti vetru in se oklepaš le svoje bilke, v življenju malo izkusiš. ni zgodb, ki bi jih pripovedoval. ni barvitih slik, so le črno bele z vsemi odtenki sive. ni sanj, ki bi jih uresničeval. in ni trenutkov, ki bi jih načrtoval po cele dneve, a ko pridejo so tam le potne roke in glas ki se zatakne tam nekje v grlu.



prepustiti se moraš in tvegati. če ne tvegaš ne ugotoviš da so ljudje zabavni in da norost res deluje po nas, da je spanje na trdih tleh lahko zabavno, da je tudi brez zvezd lepo. ne ugotoviš da se ob pesmi lahko začutiš. ter da lahko zbližuje tudi premetavanje drv in en sam pogled. ne čutiš tistega lepega občutka... če ne tvegaš ne spoznaš novih ljudi...

prepustiti se moraš vetru. včasih mirno plešeš z njim. drugič te premetava. toda to je del življenja. vzponi in padci, oboje prida svoj čar.

pridi, primi se vetra in
objemi ga
in zapleši z njim.
ti in jaz
kot nekoč
skupaj bova šla
kamor naju zanese vihar upanja