Ptica višav

moje misli plavajo v zraku. preletavajo mojo sobo. so kot metulji. barvite in lahne. letajo od cveta na cvet, ki bi jim lahko rekli tudi spomini... vsi ti spomini so še bolj barviti. tam vidim makove cvetove, s svojimi škrlatno rdečimi in svilnatimi listi... vidim spominčice, majhne modre in sramežljive cvetke, ki jim ime prav pristoji... v kotu moje sobe se bohotijo vrtnice. s svojimi belimi cvetnimi listi pričajo o nedolžnosti trenutkov... in njihovi ostri trni jih branijo. tu so še veselo rumene zlatice, ki nastavljajo svoje ovenčane glave vetriču.

toda sredi sobe. prav tam malo od okna in malo od vrat. tako, da ne uide nobenemu pogledu, cveti najlepši cvet. v barvi ljubezni se lepotiči v sončni svetlobi... ko se moj pogled za dalj časa zadrži na njenem cvetu, ko se najlepši metulj misli usede nanj, takrat se odpre okno moje sobe in moje misli prevzamejo podobo ptice. tiste ponosne, kraljeve ptice... s svojimi mogočnimi perutmi in telesom se požene v nebo. tako lahkotno kot bi bila sama del tega elementa...
sedaj jadra nad krajem kjer živim. zajadra nad prelepo, zeleno obarvane doline. nad reko, ki nemirno teče v dolino... ptica sledi tej reki. sledi ji k samemu začetku. tja do izvira, kjer se reka rodi, kjer prvič ugleda sončno luč. tam tako bistro zažoburi in se v najlepših barvah razlije po produ. tam sokol ujame veter v svoja krila in mirno zajadra... s svojim ostrim pogledom si ogleduje pokrajino. tam ob rečnem bregu, tam ugleda naju, ujeta v brezkončen trenutek. malce naju je zmotila voda... saj je tako najlepša skala nedostopna. pa vseeno najdeva prostorček, kjer se tisti trenutek še malo v zadregi usedeva drug poleg drugega... pogovarjava se... o najinih življenjih, o prijateljih, šoli in prihodnosti.
ptica sedaj zajadra nad sotesko. tisto sotesko z vodo turkizne barve. gozd je miren in spokojen, dežne kaplje na trenutke nežno zaškrebljajo po zelenih listih. le najin smeh vsake toliko časa zmoti gozdno življenje...
tisti kraj, kjer voda žubori čez z mahom porasle kamne, kjer se voda čudežno pojavi izpod kamna in si midva tega ne moreva razložiti. tam kjer malce namočiva svoje čevlje in se loviva z mrzlimi rokami.. tisti kraj napolniva s smehom in objemi...
ptica naju opazuje, ko stopava do roba, ko si zaupava... ko se nagneva nad globino in nama po žilah zaplapola kri. Ko čutiva le še dotik roke in ko se najini pogledi potapljajo v bistro vodo...
opazuje naju, ko obsediva ob mostičku, ko se smejeva neumnim šalam, ki kar nočejo iz glave...
opazuje naju, ko se loviva in vrtiva... takrat veter objame vsako njeno pero in ptica višav se počuti zares svobodno...
nato se ptica počasi vrača proti domu. pustila naju je sama... v najinem svetu... ob glasbi in zvoku kapljic... pustila naju je, da se prepustiva trenutku...

Ti že veš...

Lepo je...

lepo je poslušati vodo, tako lepo je gledati kapljice, ki se svetijo kot biseri... toda najlepše je to z nekom deliti... najlepše je čutiti dežne kaplje na svojem licu, ko se stisneš v objem...

hvala ti za te trenutke...