nedelja, 31. oktober 2010
Prazni vagoni življenja
kdo nam bo rekel da živimo? za koga se trudimo če ne zase? za okostnjaka v omari? ali pa sedem belih mišk, ki plešejo pod pijano mizo? vsak dan prekladamo svoja telesa izpod ene giljotine pod drugo. vsak dan jih postavljamo na dražbo ljudem, ki ne znajo jokati. prodajajo nas za ničvreden denar, za brezsmiselne užitke. pregledujejo nam zobe in bičajo zaradi neposlušnosti. zapirajo nas in nam ne pustijo svobode.
kam hitijo ljudje? zaviti v plašče spogledljivosti in nespodobnosti. kaj jih žene, da odhajajo? strpani v vlake in pohujšljivih pogledov.
bilo je predvčerajšnjim...
u.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
Kdo nam pravi, da nismo živi? Kdo nas ima tako močno pod svojo oblastjo, da smo sposobni sami sebe prepričati da smo mrtvi?
Zakaj ne moremo polno živeti življenja, ki ga imamo? Kako to, da ob vsem napredku ki ga prinaša zahodna družba, naša čustvena inteligenca žalostno caplja zadaj.
Zakaj pasivno hitenje skozi življenje? Ustavimo se. Opazujmo. Poslušajmo. Smejmo se. Peljimo se z vlakom.
Naj bo jutri...
T.
Hm.
:*
Objavite komentar