Megla

mrzla siva jutra...
megla zakriva pogled na gozdove, drevesa okoli nas...
dež... luže na pločnikih...

siva koprena prekriva moje oči...
ne vidim. vsaj ne prave rešitve... ne najdem je... mogoče je na dosegu moje roke... samo stegniti se moram...

ko se dan dokončno prebudi... si pomane oči in megla se izgubi v prečudovitem dnevu.
kot, da bi se v zavetju megle in sivine narava preobrazila kot metulj, se leskeče vsako jutro v novih bolj izrazitih barvah...
v barvah jeseni...

mogoče...
mogoče bo tudi moja rešitev v zavetju koprene rasla v svoji lepoti.
in nekega dne, ko si bom zjutraj pomela oči, jo bom zagledala v vsej njeni lepoti in pristnosti.
takrat bom vedela...


vse je za nekaj dobro...





u.

Bi lahko?

se spomnite tiste risanke iz otroških let? ko je mali možic Bojan ustvarjal svoj svet?
vedno sem jo imela najraje...
vedno me je tako navdihovala...
vedno sem si želela biti taka kot on...

zdaj ko bo neznani umetnik znova pobarval naravo s svojimi prečudovitimi barvami, pa sem zopet pomislila nanj...
kako lepo bi bilo če bi lahko barvala. v roke bi vzela čopič in tri lončke z barvo. modro, rumeno in rdečo...

ko bi moje misli prepredala črna koprena žalosti bi na nebo naslikala rumeno sonce, ki bi pogrelo moje srce...

naslikala bi trobentice pozimi in sneženega moža poleti.
naslikala bi si kepico sladoleda, ko bi si ga zaželela. ne raje dve...
pa jagode s smetano, ki bi jih pojedla z nekom posebnim...
naslikala bi balonček v obliki srčka, ki bi ga podarila mimoidočemu...

naslikala bi kombi v treh potezah...
bil bi modre barve z mavrico. za notranjost pa bi porabila malo več časa.
notranjost bi bila ogromna. z jogiji za vse... razen za tiste, ki jih ponoči rado zebe in se raje privijejo h komu v objem...
pa velik vedno poln hladilnik za naše trebuščke...
s stropa bi visele ladjice. sem videla , pa mi je bilo zelo všeč!
na oknih bi bile zavesice, v vijolični barvi...
na koncu pa še radio, z najbolj všečno glasbo...


naslikala bi hišico. majhno, ravno dovolj veliko za tri družinske člane... pa mogoče še za kakšnega... podarila bi jo mojemu bratcu... dizajnerski detajli bi bili po njegovi izbiri

naslikala bi vsem ljudem nasmehe na obraz... mogoče bi komu dodala tudi brke...
pa iskrice v očeh...
naslikala bi bel oblaček v obliki kitare na nebo...
pa kolo... rdeče in rumeno...
naslikala bi si liziko z okusom po sreči... lahko jo narišem še komu...
pa veliko jablano s polno rdečih jabolk... fantazijo...
naslikala bi veliko rdeče srce in ga razdelila med prijatelje...


nato pa bi naslikala še ropotuljico za dojenčka z najlepšim imenom...






u.

BODI...

BODI to kar si!

kako resnična misel. S. je razmišljala, da deluje nekako kot mantra... bolj kot ponavljaš bolj verjameš v to. misel se kar uleže vate in te zlepa ne zapusti...

me prepričujejo, da sem se uklonila svetu, družbi... sem se res? jaz pravim, da ne. sem le to kar sem.
...skoraj vedno... pa mi je žal za vse trenutke ko nisem...

bila sem na kraju. kraju, ki je skoraj vedno navaden. brez večjega pomena. toda enkrat letno dobi pomen za stotine mladih...
vsako leto je geslo drugačno, toda mislim, da bi moralo biti kar stalno geslo tega kraja: bodi to kar si!

pridejo mladi z vseh koncev in krajev, z vseh vetrov. pridejo osnovnošolci, dijaki in študentje. pa tudi tisti, ki se čutijo mlade le v srcu.
najlepše je to, da se nihče ne ozira na to, da ima nekdo lase pobarvane rdeče, roza ali pa zeleno. nihče se ne ozira ne to kako je drugi oblečen... nikogar ne moti prebodena ustnica, tetovaža na hrbtu ali pa samo preprosta navadnost. vsak je le tisto kar je.

zanimivo je opazovati ljudi (še posebno v vaši družbi), ko hodijo mimo. tako različni so, tako drugačni. in skoraj vsi pridejo z istim namenom. pozdraviti stare prijatelje, spoznati nove, malo zrasti v sebi in se pri vsem tem predvsem zabavati.
med njimi pa tudi jaz...

hvala ti, da sem lahko skakala s tabo pred odrom.

hvala tebi, da si na koncu le hotel, da ti podarim objem.

hvala tudi tebi, da si se smejal z nami...

bilo je lepo!

(zato je lahko tisti pikici z noskom... ne nosku s pikico lahko kar malo žal, da je bil predolgo skrit pod odejo...)



bodite to kar ste!





u.

Novi zemljan

začelo se je s skrivnostjo. nadaljevalo se je z malo bolj zaobljenim trebuščkom, ki je kar vzhajal in vzhajal.
sedaj pa je le prijokal na svet.

17. 9. okoli pete ure zjutraj.
velik je borih 49 cm in težak le slabih 2800g
nosi pa najlepše ime: Gal

spet se govori kako je bilo in kako je. kako smo se vozili. kako smo prišli in kako zajokali. kako smo jedli in kako govorili. na dolgo in na široko se razlaga o prvih zobkih in besedah...

mamica malo govori je še utrujena. le posluša nasvete. le kdo ve kdaj je nasvetov preveč? očka je presrečen. zdaj pravi, da je čisto pravi odgovorni očka... jaz vem da je in da bo.

skoraj vsi v naši družinici pa so dobili kakšno teto, strica, očka ali pa babico pred svoje ime.
pa smo ponosni in presrečni.


Bodi priden Gal!:)




u.

Lastovke

poletje se je končalo...
lastovke se zbirajo, da odletijo na jug...




Hej lastovke, me vzamete s seboj?!






u.

Otroška leta?

pridejo trenutki. pa spet odidejo.

v meni pa vztraja le misel, da mi je žal, da nisem več otrok. no saj sem še vedno. toda ne tisti pravi brezskrbni otrok.

prenekaterih stvari ne razumem več. nekatere se skrivajo pred mojimi očmi. kot, da bi se bale, da ne bi več razumela, da bi s tem izgubile svoje bistvo. pa bi?
gledam z istimi očmi, poslušam z istimi ušesi, tipam z istimi prsti. a vidim, slišim in tipam drugače. stvari imajo drugačen pomen.

ples muhe na oknu zame ni nič drugega kot nadležno brenčanje. muhe ne ulovim in jo potem opazujem. preprosto jo le spustim ven.

le malokdaj še pogledam v nebo in na njem najdem in iščem skrite podobe.

okoli mene sem ustvarila že vse preveč preprek in filtrov, ki prečiščujejo moje besede. preveč premišljujem preden kaj rečem.

želim si tiste naivnosti, domišljije in neposrednosti nazaj...



rada bi spet namočila noge v morje...




u.

Šola

vsi ti dnevi ki so bili, v meni zbudijo spomine. lepe spomine. skoraj pozabljene spomine. spomine na brezskrbne dni, ko je bil največji izziv zavezati vezalke na čevljih in si zapomniti tiste znake.
so rekli, da so črke.
zanimivo je, da se bolj kot prvega dne v pravi, ta zaresni šoli spomnim zadnjega dne v mali šoli.
ampak tudi spomini na prvi dan šole obstajajo. še vedno je v meni občutek ponosa, ko sem si prvič zavezala rutko okoli vratu. rutko rumeno kot sonce. letošnjo prvo šolske idilo pa v mojem pogledu moti tisti pridih fluorescentne...
pa vse se spreminja... in ne moremo pomagati...
prišli so vsi razredi. le šesti med njimi je manjkal. so rekli, da je tako bolje. ne vem. še veliko ostalih stvari smo morali verjeti. na besedo. učiteljem... še zdaj se včasih vprašam če imajo prav... včasih celo ugovarjam... no ampak le pri stvareh za katere sem prepričana...
sploh ne vem več kdaj sem pomislila, da so učitelji le navadni ljudje, kot vsi ostali. to je bilo takrat pomembno odkritje:)
potem pa kar naenkrat valeta, novi sošolci, nov red...
in popolnoma novo okolje v katerem sem se odkrila...
zdi pa se mi kakor da sem še otrok, ki ne ve ničesar...


vse se spreminja... še posebno ljudje... nekateri bolj drugi manj.
zanimiva pa je ta stvar. ljudje, ki se spremenijo, se za nekatere spremenijo na slabše, za nekatere pa na bolje...
tudi sama sem se spremenila. nisem več siva miška. nisem več nekdo, ki pusti, da pometajo z njim.
nisem več človek, ki brezpogojno zaupa komur koli..

ne. imam prave prijatelje. cilj v življenju. pa čeprav malo meglen.
najbolj pa mi je všeč to da sedaj znam reči: Rada vas imam!! pa naj se zgodi kar koli... vsi smo se spremenili... pa bomo to tudi premagali...





u.