Klop

klop... pobarvana na zeleno. zeleno kot listi bukev pozno poleti. stoji med rdečimi vrtnicami. mogoče se vmes prikrade tudi kakšna bela. tako klop včasih vidim v mojih sanjah... toda tista v mojih sanjah ne sameva. ni narejena za samevanje. vsak dan, vsako dopoldne jo obišče starejša gospa. gospa s srebrnimi nitkami v laseh.

ta dan je v modri obleki z majhnimi rožicami na njej... nosi tudi klobuček. majhen klobuček s češnjami. njene roke so pegaste skoraj tako kot lica... okoli oči pa se bohotijo žarki smeha...
usede se nanjo in s krušnimi drobtinami nahrani taščice, siničke in male sive vrabčke...
nato se zazre v daljavo... tja proti skalnatemu vrhu Planjave. na njenem pobočju že celo življenje opazuje kamnito srce, ki ga je izklesal čas.
takrat se spomni svoje mladosti. svojih poti po kamnitih stezah. spomni se tistega iskanja sebe v različnih stvareh.

spominja se svojega prvega dne v šolskih klopeh. spoznavanja novih sošolcev. lovljenja po hodnikih. kazanja oslov učiteljicam za njihovimi hrbti.
spomni se sestre, ki jo je učila verouka. prvega svetega obhajila. prijateljev, ki jih je spoznala tam.
spomni se prve neuslišane ljubezni. simpatije do sošolca, ki je bil takrat všeč vsem. bil je tako simpatičen. nasmehne se. potuje naprej po svojem življenju...
spomni se konca osnovne šole. plesa na valeti. v beli obleki in prvič obuta v visoke pete.
spomni se birme. starega škofa, ki je birmoval. takrat se je končalo neko obdobje v njenem življenju in začelo novo. bolj vznemirljivo. med več ljudmi. takrat se je komaj znašla v velikem svetu...

srednja šola... novi sošolci. novi profesorji. nov red. in nova ljubezen, ki jo je prineslo poletje.
nove dogodivščine. nove izkušnje. novi prijatelji.
nato se spomni tiste magičnosti prvega poljuba. ta ostane za vedno v spominu.
spomni se prvega snidenja. prvega pozdrava. prve skupne skrivnosti. prvega načrtovanja.
spominja se tistega hrepenenja, ki jo je obdajalo vso srednjo šolo... tistega pričakovanja, da se bo nekaj končno zgodilo. in se je. konec srednje šole, malo pred maturo se je res. čakanje in vztrajanje sta se izplačala.

začelo se je najsrečnejše obdobje njenega življenja. vpisala se je na izbrani faks. izdelovala z najboljšimi ocenami. najbolj pomembno pa je to, da je ljubila moškega svojih sanj. in on njo.
poročila sta se. v majhni cerkvici na vrhu hribčka. z rdečim šopkom v rokah. in najboljšo prijateljico ob strani. zgradila sta hiško. majhno hiško. z rumeno fasado in zelenimi okni in vrati. na oknih pa rdeče rožice v glinenih lončkih. v dnevni sobi je krušna peč na kateri so skupaj ležali v zimskih dneh.
stoji na obrobju gozda. in ima prelep pogled na gore. pred njo je majhen vrtiček. na njem so posajene jagode za otroke, in rdeče redkvice. tam stoji tudi češnja. pa jablana, hruška in sliva. spomladi in jeseni je vrt poln otrok, ki si polnijo svoje trebuščke s sadjem.

rodili so se jima štirje otroci. dve deklici in dva dečka. sedaj so že vsi odrasli in imajo svoje otroke. simpatične svetlolase glavce so to.
ona je izpolnila v mladosti dano obljubo in na vrtu postavila gujšknco. razlog zanjo pa skrbno hrani v knjigi na knjižni polici.

še vedno sta kot mlada zaljubljenca. ko hodita po cesti se vedno držita za roke. zvečer se pogovarjata in delita svoje misli. skupaj sta hodila v gore. sedaj pa le še na krajše sprehode. saj sta že stara. v pozni jeseni svojega življenja. ona jih šteje 75. on pa kakšno leto več.

pogled ji zajadra po pokrajini. in se zopet ustavi na kamnitem srcu, ki resnično predstavlja njeno celotno življenje.
zasliši otroški smeh. prišli so. njeni vnuki. pobrska po žepih za kakšnim bonbončkom.

odide v hišo. kosilo se ne bo skuhalo samo...




u.

Piknik

kako se reče osebi, ki jo poznaš, toda ne tako močno? ni prijatelj. mislim da je potem znanec...
se pravi imam znanca.
ta znanec je deček, mogoče fant, nikakor pa ne mož. rad se ponaša s sabo in s svetom. včasih pa se tudi svet ponaša z njim. ta znanec ljubi višave in padce...
nosi se visoko. previsoko. včasih.
ima svoja prepričanja. hotel pa je spremeniti tudi moja.
daj poizkusi. enkrat v življenju moraš to doživeti! res! to je del odraščanja! ali pa se morda bojiš? moja prepričanja pa so počasi že usidrana vame in nekdo se mora res potruditi, da jih spremeni. še sreča.
ta znanec je na ta deževni, na trenutke malo sončni, predvsem pa skoraj ne več šolski dan, nadaljeval s pitjem neke pomanjševalnice.
ostali smo igrali nogomet z mokrimi čevlji nato pa tudi brez, izgubljali žoge in bumerang...
ali naj ne bi bumerang priletel nazaj v roko?
se podajali in zabavali... skratka lahko bi rekli, da smo preživljali zanimiv moker dan.
pa čeprav je takrat, ko sem prispela izgledalo bolj slabo... ena velika smreka ni bila dovolj velika za streho nad tako obilico zabave željnih glav. kaj kmalu pa so tudi tisti malo bolj sladkorni zapustili svoja zavetja pod dežniki in smreko. in se prepustili volji narave. še je padle kakšna opazka, da je organizacija vremena bolj slaba. a v opravičilo sem imela tehten argument, da sem na žalost izgubila telefonsko številko odgovornega.
v tem času je ta znanec napolnil svoje rezervoarje in se odpravil k reki... početje bi lahko opisali z neko vidrasto metaforo..


pa je to zabava? ne hvala! sem popolnoma vesela. pa čist fajn se mam. domov se bom vrnila brez slabe vesti... prijateljem bom pa tudi znala povedati kaj o tem dnevu, moje spominske datoteke ne bodo prazne...
kar pa si za tega znanca ne bi upala trditi...

(malo pozno pa bolje kot nikoli)
mel smo se fino!!



u.

Zvezde

vsem, enim in drugim, malo za nazaj in malo za naprej:

vse najboljše za poletje!!

zvezde, tiste zvezde z neba... tiste zvezde, ki so v nekaterih nočeh tako zelo blizu, da bi najraje stopil na prste in jih objel s svojimi rokami..
so kakor očesca sveta. majhna... tako iskriva. svetijo se kot najlepše brušeni diamanti. a njihove svetlobe ne moreš primerjati.
zvezde, daj povejte zgodbe! zgodbe o levu, Orionu in škorpijonu. povejte zgodbo o Kastorju in Poluksu, teh nagajivih dvojčkih.
povejte mi še zgodbo o najbolj oddaljeni galaksiji...
najbolj od vseh, pa si želim slišati mojo zgodbo...

u.

Nitka

obstajajo takšne in drugačne vezi... močne in šibke... trajne in le tiste za kakšen trenutek, za kakšen pogled...
jaz si jih predstavljam kot niti, ki nas povezujejo..
predstavljam si, da je med mano in vsakim človekom, ki ga srečam v življenju, povezana neka nitka... ta nitka se lahko v trenutku, ko se razidemo pretrga. lahko jo nato zavežemo nazaj s trdnim vozlom ali pa tudi ne. lahko pa ostane cela in naslednjič, ko se snidemo nam je le v pomoč, da se znova najdemo... da se znova spomnimo preživetih trenutkov..

vezi, ki nas vežejo so različne. zato so tudi nitke različnih barv...
tiste nitke, ki nas vežejo v bolj žalostnih trenutkih so bolj temne barve...
potem so tu še nitke veselja, te so rumene. nitke miru v modri barvi...
pa tiste prelepe nitke, ki jih včasih kar malo skrivamo. te so v odtenkih rdeče.
nitke nedolžnih trenutkov in pogledov so v beli barvi. nitke znanstev v zelenih barvah.
tako svet postane zanimiv v vseh teh barvah...

nitke med pravimi prijatelji so v vseh barvah saj si delijo prav vse trenutke. tiste dobre kot tudi tiste neprijetne.. med seboj delijo trenutke sreče ob uspehih, trenutke veselja, trenutke zamišljenosti, trenutke, ko srce hitreje bije, trenutke jeze in žalosti.

niti med prijatelji so velikokrat prepredene in zakrpane z vozlički in vozli. saj se tudi prijatelji včasih razidejo in se vezi lahko tudi strgajo. toda dokaz o prijateljstvu so prav ti vozli, ki dokazujejo, da so se prijatelji potrudili zakrpati vezi...

tudi vi lahko vidite to vez?
tisto raznobarvno nitko ki me vedno pripelje nazaj do vas?



u.

Tisti občutek...

ti, ki sediš v sosednji sobi. ti, ki nemirno hodiš po stanovanju...
kaj te žene naprej? kje vse iščeš tisti večni občutek nečesa?
iskal si ga že mnogo kje... na mnogih krajih in v mnogih stvareh...
je res, da je človek vedno odvisen od neke stvari? je res, da človek vedno skače iz skrajnosti v skrajnost? ali se samo meni to zdi? ti bi moral to vedeti. ti, ki naj bi mi odgovoril na vse...

še vedno iščeš...
nisi ga našel. tistega občutka...
pa si ga iskal. močno iskal. in še iščeš. ga boš našel? mogoče. v tem kar počneš zdaj?
ne vem. povej mi ko ga boš našel...

nek občutek za katerega ne vem kaj je. ne vem kako ga sploh opišeš. kako ga poimenuješ. kako ga občutiš..
toliko ljudi se podi za njim. pa ga ne najdejo.. tistim, ki pa trdijo, da so ga našli v njihovih vodenih, medlih, odsotnih očeh piše ravno nasprotno. njihova govorica koščenih rok in uvelega obraza sporoča vse prej kot srečo.
mogoče je ta občutek najbolj podoben občutku, vznemirjenja, ekstaze, ko po padcu obvisiš na vrvi... ko se ti zatresejo kolena... in pozabiš na vse... največji poudarek je na tem, da pozabiš na vse.
pa je vredno? vem še manj...
nekateri ga iščejo v zamegljenih sobah... drugi v vsebini rjavo obarvanega stekla... tretji ga najdejo v pikih kovinskih žel...
iščemo ga vsi. ni izjeme.
tisti, ki si ne priznamo... to spoznavam šele sedaj, ko pišem. tisti pa ga iščejo v nenehnem preizkušanju samega sebe... v priganjanju sebe do roba in čez. v naporih tako miselnih kot fizičnih.. v trenutku napetosti telesa... pa ga najdemo?
ne vem...
mogoče ga najdemo pa ga zavržemo... mogoče tako hitimo naprej v iskanju, da spregledamo, da smo ga dejansko že našli.
mogoče ga najdemo v objemu prijatelja. v nežnem poljubu, stisku roke,...
pa spet sledi vprašanje. je res to tisti pravi občutek, ki ga iščemo?
odgovor ve le On...
mogoče nekega dne spet vprašam in dobim odgovor...


u.

petek 13.

danes je tisti dan...
dan z, vsaj za večino, nesrečno številko in nesrečnim imenom...

včasih se verjetno tudi tebi zdi tako...
izkusil si mnogo in preveč. bliža se tudi tisti dan, ko boš postavljen pred veliko odgovornost...
vedi, da smo tu s teboj. vsi.

verjetno še nekaj časa ne boš bral tega... morda se nekega dne opogumim in ti do te mere razkrijem svoje misli...

ampak za takrat in do takrat RADA TE IMAM!!

Zato VSE najboljše, dragi bratec!

Ritem

tup-tup, tup-tup, tup-tup....

ritem. vsaka stvar ima svoj ritem.
slišim srce, ki mi bije prsih. ima svoj ritem. včasih ga zmoti kakšen dogodek še pogosteje pa kakšno bitje... bitje, ki izginja in se zopet pojavlja, kot oddaljen spomin neto pa zopet kot sedanjost...
slišim dež, ki v svojem taktu bije po strešnikih... slišim muho ob oknu... slišim ptice zunaj...

vsak trenutek ima svojo melodijo... vse naše življenje poteka ob neki melodiji. nekateri ljudje vse življenje v mislih slišijo tisto počasno, skoraj že dolgočasno glasbo... velikokrat si sploh ne priznajo, da jo slišijo... monotono hitijo naokoli...

jaz pa večino časa slišim tisto divjo glasbo, ki ti ne pusti stati pri miru... tisto noro glasbo, ki te navda z norimi idejami... ravno pravšnjo spremljavo za skakanje po lužah, valjanje po travi,...
včasih, vedno pogosteje v zadnjem času, slišim umirjeno glasbo... melodijo razmišljanja in pričakovanja... tisto melodijo ob kateri se v misli prikradejo lepi trenutki... spomini na poglede in dotike...
nekatere stvari in dogodki me spomnijo nanje... na tiste, ki so bili. predvsem pa na tiste, ki bi lahko bili... zato se na trenutke potopim v melodijo... toda raje čim hitreje izplavam, da me ne potegne vase. da ne bi živela le v svetu pričakovanja... raje živim za ta trenutek... trenutek, ki mi lahko prinese vse... z ljudmi s katerimi lahko delim to melodijo, čeprav ni vedno enaka...

ritem bobnov je zanimiv... pritegnil me je v trenutku, ko sem ga prvič zaslišala... ko sem prvič začutila poskočnost in sproščenost... toda ali je zanesljiv?? je ritem na katerega se lahko oprem? s katerim lahko zaplešem v življenje?

trenutno me spremlja zven kitarskih strun in spev glasu ali pa samo mrmranja...

zakaj se bojim zaplesati z dežjem?

Pot

hodim po poti življenja...
kaj mi bo prinesel naslednji korak? kaj bom zagledala za naslednjim ovinkom? bo pot strma ali se bo prijetno spuščala v dolino? kaj bom zagledala ob poti? katere poti mi bodo dane na izbiro?
koga bom srečala na naslednjem križišču?
tega nikoli ne vem... pa bi rada... tako pa le sledim tisti niti skozi moj življenje, ki me nezavedno vodi. zaupam...

že naslednji korak mogoče ne bo tako zanesljiv. morda padem. toda vedno se moram tudi pobrati. največjo napako storiš, ko se smiliš sam sebi. ko obležiš na tleh, navidez nemočen in ne zbereš poguma, da bi nadaljeval s svojo potjo... tako te vsi, ki so te prej spremljali pustijo za seboj. saj jih njihova nit nezadržno vleče naprej. nekajkrat se še ozrejo nazaj nate, v upanju , da jih dohitiš... toda, ko se to ne zgodi odhitijo naprej in si le še stran v spominski knjigi...

kadar je pot strma se upeham. ampak največje je zmagoslavje, ko prispem na vrh. ko imam prečudovit razgled na že prehojeno pot. na uspehe in zmagoslavja.

včasih po poti prehitro drvim. mislim, da bom s hitrostjo dosegla vse. pozabim pa na malenkosti, ki mi lahko polepšajo dan. na cvetlico ob poti, nasmeh na obrazu prijatelja ali pa le mimoidočega tujca...
včasih tako spregledamo koga, ki bi se nam rad pridružil...osebo, ki bi rada z nami prehodila del poti... ali pa nas bi spremljala vse do konca...
tudi na raznih razpotjih večkrat srečaš zanimive ljudi... nekatere le pozdraviš in nato odhitiš naprej... z drugimi pa se odločiš za skupno pot... ta pot je nato veliko lažja... je veliko več smeha in živahnih pogledov... več nagajivih besed... več objemov in stiskov roke... večkrat se ustaviš... večkrat obležiš na travi z zaprtimi očmi...
lažje premaguješ ovire, saj imaš nekoga, ki ti ponudi roko v pomoč...
imam enkratne in neponovljive sopotnike!


imeti rada do neba in nazaj!