Le sanje...

temna noč je. sence se sprehajajo od vrat do vrat.
ni navadna noč. je najina noč... je noč, ko se potapljava v najinih očeh, ko v njih gledava svoje obrise in obrise lepih trenutkov.
dežne kaplje bijejo ob steklo. zvoki nevihte prihajajo do najinih ušes vendar jih ne slišijo. so tu a jih hkrati ni. za naju ne obstaja noben drug svet. le svet v katerem sva midva.
prsti prepleteni počivajo... pogovarjava se o tisoč in eni stvari... popolnoma sproščeno, brez nepotrebnih stavkov brez pomena. brez nepotrebnih vzdihljajev, ki se le trudijo zapolniti tišino... ko nastopi tišina se ne jaz ne ti ne počutiva neprijetno. prijetno nama je v bližini drug drugega in ne beživa drugam... prijatelja sva, a hkrati nekaj več...
že sama misel na trenutke, ki jih preživljava skupaj je čarobna... na trenutke smeha. na tvoje poteze na obrazu, ko se mi nasmehneš... na žgečkanje in valjanje po travi, pa čeprav nisi žgečkljiv... na najine skupne sprehode, vzpone in padce... na trenutke, ko ti zaupam... na tvoje neumnosti sredi gozda, ko se kar bojim zate, da si kaj ne narediš... pa saj me sploh ne poslušaš... no malo že...
na vsa zbadanja, ko ne vem ali naj te jemljem resno ali raje ne...
na trenutke, ko skupaj poslušava dež... ko se uleževa na travo in poslušava čričke... na poti do vrha, ko jaz upehana ti pa že malo nestrpen zaradi počasne hoje iščeva markirane poti in nato skupaj stojiva na vrhu gore in ponosna nase zreva v dolino...
na skupne izlete s kolesom... skakanje po kamnih sredi reke....
vse to naju druži in povezuje...
povezane v teh trenutkih sedaj sediva tu... čas mineva prehitro... beži mimo naju...
ura je pozna jaz pa sem stara le šestnajst let se pošališ...
posloviva se z objemom..

najlepše je sanjati! pa čeprav z odprtimi očmi...

v mojih mislih kriči in odmeva:
to so le sanje...
le sanje...
le sanje...
le sanje...
le sanje...

Biti

bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; běl (í i)

1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež
bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla;
debele kaplje so mu bile v lice; veter jim
bije v obraz; toča bije po strehi / preh.,
pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem;
pren. luč bije v oči; trušč nam bije v
ušesa // udarjati z nogo, z roko ob kaj:
biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti
ob tla / konj bije in grize brca; togotno
biti okoli sebe

2. dajati komu udarce: bije in udriha;
biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot
živino; biti se po čelu // knjiž., z notranjim
predmetom udeleževati se oboroženega boja:
biti odločilno bitko; biti boj s
sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti
hude duševne boje

3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom
naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije;
preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže
tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila
osmo osem; brezoseb. deset je bilo;
pravkar bije pet

4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in
krčenjem ritmično poganjati kri po žilah:
srce mu še bije; srce bije divje,
hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še
bije / knjiž. kri živahno bije po žilah

5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na
zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko
je videl, da gori, je stekel v zvonik in
začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona
je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi
bilo treba biti plat zvona // star. z
udarjanjem povzročati, da glasbilo
oddaja glasove; igrati, tolči: biti na
cimbale; biti v boben

bíti sem [səm] nedov., si je smo ste
so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil.
bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in
bodíte; bíl bilŕ biló in bilň bilě in bilí bilč
stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní
nísmo níste níso (i bọm bọdem nísem)

I. v osebni rabi

1. izraža materialno ali duhovno navzočnost
v stvarnosti: še so stvari, ki
jih ne poznamo; ali je kak izhod? red
mora biti / poudarjeno sň znamenja, da se
obrača na boljše / bolnik ne bo več
dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri
sinove

2. navadno s prislovnim določilom, s širokim
pomenskim obsegom izraža navzočnost v
prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri
je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji;
drva so na dvorišču; v vsakem človeku
je kaj dobrega; v knjigi so napake; v
vodi je kisik; za gozdom je travnik

kako veliko pomenov ima beseda biti...

moja dva najljubša pomena sta:
biti, obstajati, biti tukaj zdaj in popolnoma...
vsak kdaj, pa kdaj odtava... toda ne maram ljudi, ki so med pogovorom z mislimi popolnoma drugje...
le stežka smo le tu in zdaj... včasih nam uspe... včasih si želimo, da nam ne bi bilo potrebno izbirati med dvema stvarema, med dvema prijateljema...
poleti ta beseda dobi nov pomen... lažje si kar si... več je časa... manj obveznosti... ni hitenja s kraja na kraj...
vse se odvija tako počasno....
le kdo se je spomnil da maja še ni počitnic? pa saj je že poletje!!

moj drugi najljubši pomen pa je: srce mi bije hitreje, ko sem s tabo...
ne vem mogoče je kriv vpliv pozne pomladi, že skoraj poletja...



ali pa je kriv samo kamen, ki mi je z vrha stene (skoraj) priletel na glavo...

P.S.

za vse, ki veste...

čeprav je bila tema in so bila moja lica skrita... čeprav sem obmolknila...

veselim se! in sem srečna, da je tako!

se vidimo prihodnjič, ko se snidemo!

Regratova lučka

pozna pomlad je, lahko bi rekli že zgodnje poletje. ni čisto sedaj in ni čisto tukaj. je malo nazaj, nek drug čas, nekje med zelenimi krošnjami in pokončnimi stebli trav. nekje malo višje nekje malo bolj v tišini.
tam stoji. v karirasti srajci in s klobukom na glavi. tiste majhne gubice, ki se kot žarki sonca razprostirajo okoli oči, niso od starosti, ampak pričajo o tem, da se ta mož rad smeji. njegova polt je zagorela, priča o marljivosti. postava je močna in pokončna, je postava ponosnega gospodarja.
svoj brusilni kamen potegne iz roga in že se zasliši zvok brušenja. njegove roke so spretne in opravijo hitro. kosa se zaleskeče v soncu.
začne z delom. ni veliko, toda rad bi končal še pred mrakom. roke so spretne, korak zanesljiv in zamahi s koso odločni.
za hip dvigne svoj pogled in za robom jase ugleda mladega srnjaka. žival ga plašno pogleda in izgine v goščo.
bilka za bilko pada pod ostrim rezilom. regratove lučke se usipajo in vsako seme samo zase pleše z vetrom. le kam ga bo odneslo? nekam v daljavo, popolnoma je prepuščeno vetru... kosec razmišlja o svojem življenju, le kam ga bo odnesel veter? usede se na štor sredi jase. nekoč je tam stalo mogočno drevo. star hrast pod katerim so se zbirale vse generacije družine. tam so se družili in peli, vzeli so si čas drug za drugega ter se pogovarjali o vsem mogočem. to zimo pa ga je podrl veter. toda spomini ostanejo. kosec sliši le šumenje vetra v krošnjah, petje ptic in čričke, ki vihtijo loke svojih gosli. to je njegovo življenje. življenje v delu in veselju. mirno in spokojno ter brez večjih skrbi...

toda vsi smo majhna regratova semena. majhna puhasta padalca, ki lebdijo v vetru. naše življenje je drugačno kot nekoč. več je hrupa in manj časa. begamo in hitimo, malokrat se ustavimo ob trenutku.
zares lepo je imeti prijatelje! z njimi se večkrat ustaviš. večkrat si samo tam in nikjer drugje. tvoje misli ne bežijo v prihodnost, v naslednji trenutek si samo tam in uživaš trenutek. tudi mi si še sedaj lahko pričaramo čar večera, ko diši po mrvi in ko slišiš čričke. lahko se komu prikrademo za hrbet in dobimo zastonj prevoz z bilkami trave v laseh.
tudi spravljanje mrve ima svoj čar. bi poskusili? ali pa norčije na seniku? dišeča noč med lesenimi tramovi?
moje padalce pleše z vetrom. včasih se znajde sredi kakšnega vrtinca. takrat se komaj držim. še malo prej sem mirno plula visoko po nebu in se navduševala nad prelepim razgledom na življenje. poslušala potoke in dež. nato pa se mi veter izmuzne in hitro padem proti tlom. premetava me. v srcu nastane čuden občutek praznine, razočaranja zaradi prevelikega pričakovanja. včasih kdo kaj preveč reče in jaz vzamem preresno. kakšni trenutki kar ne gredo iz glave... saj oprostim. ampak laži pa ne maram!!
srca, ki ni pripravljeno tvegati ne moreš prepričati v nič. toda mi smo še mladi in potrebno je tvegati. če se ne pustiš odpihniti vetru in se oklepaš le svoje bilke, v življenju malo izkusiš. ni zgodb, ki bi jih pripovedoval. ni barvitih slik, so le črno bele z vsemi odtenki sive. ni sanj, ki bi jih uresničeval. in ni trenutkov, ki bi jih načrtoval po cele dneve, a ko pridejo so tam le potne roke in glas ki se zatakne tam nekje v grlu.



prepustiti se moraš in tvegati. če ne tvegaš ne ugotoviš da so ljudje zabavni in da norost res deluje po nas, da je spanje na trdih tleh lahko zabavno, da je tudi brez zvezd lepo. ne ugotoviš da se ob pesmi lahko začutiš. ter da lahko zbližuje tudi premetavanje drv in en sam pogled. ne čutiš tistega lepega občutka... če ne tvegaš ne spoznaš novih ljudi...

prepustiti se moraš vetru. včasih mirno plešeš z njim. drugič te premetava. toda to je del življenja. vzponi in padci, oboje prida svoj čar.

pridi, primi se vetra in
objemi ga
in zapleši z njim.
ti in jaz
kot nekoč
skupaj bova šla
kamor naju zanese vihar upanja

Ptica višav

moje misli plavajo v zraku. preletavajo mojo sobo. so kot metulji. barvite in lahne. letajo od cveta na cvet, ki bi jim lahko rekli tudi spomini... vsi ti spomini so še bolj barviti. tam vidim makove cvetove, s svojimi škrlatno rdečimi in svilnatimi listi... vidim spominčice, majhne modre in sramežljive cvetke, ki jim ime prav pristoji... v kotu moje sobe se bohotijo vrtnice. s svojimi belimi cvetnimi listi pričajo o nedolžnosti trenutkov... in njihovi ostri trni jih branijo. tu so še veselo rumene zlatice, ki nastavljajo svoje ovenčane glave vetriču.

toda sredi sobe. prav tam malo od okna in malo od vrat. tako, da ne uide nobenemu pogledu, cveti najlepši cvet. v barvi ljubezni se lepotiči v sončni svetlobi... ko se moj pogled za dalj časa zadrži na njenem cvetu, ko se najlepši metulj misli usede nanj, takrat se odpre okno moje sobe in moje misli prevzamejo podobo ptice. tiste ponosne, kraljeve ptice... s svojimi mogočnimi perutmi in telesom se požene v nebo. tako lahkotno kot bi bila sama del tega elementa...
sedaj jadra nad krajem kjer živim. zajadra nad prelepo, zeleno obarvane doline. nad reko, ki nemirno teče v dolino... ptica sledi tej reki. sledi ji k samemu začetku. tja do izvira, kjer se reka rodi, kjer prvič ugleda sončno luč. tam tako bistro zažoburi in se v najlepših barvah razlije po produ. tam sokol ujame veter v svoja krila in mirno zajadra... s svojim ostrim pogledom si ogleduje pokrajino. tam ob rečnem bregu, tam ugleda naju, ujeta v brezkončen trenutek. malce naju je zmotila voda... saj je tako najlepša skala nedostopna. pa vseeno najdeva prostorček, kjer se tisti trenutek še malo v zadregi usedeva drug poleg drugega... pogovarjava se... o najinih življenjih, o prijateljih, šoli in prihodnosti.
ptica sedaj zajadra nad sotesko. tisto sotesko z vodo turkizne barve. gozd je miren in spokojen, dežne kaplje na trenutke nežno zaškrebljajo po zelenih listih. le najin smeh vsake toliko časa zmoti gozdno življenje...
tisti kraj, kjer voda žubori čez z mahom porasle kamne, kjer se voda čudežno pojavi izpod kamna in si midva tega ne moreva razložiti. tam kjer malce namočiva svoje čevlje in se loviva z mrzlimi rokami.. tisti kraj napolniva s smehom in objemi...
ptica naju opazuje, ko stopava do roba, ko si zaupava... ko se nagneva nad globino in nama po žilah zaplapola kri. Ko čutiva le še dotik roke in ko se najini pogledi potapljajo v bistro vodo...
opazuje naju, ko obsediva ob mostičku, ko se smejeva neumnim šalam, ki kar nočejo iz glave...
opazuje naju, ko se loviva in vrtiva... takrat veter objame vsako njeno pero in ptica višav se počuti zares svobodno...
nato se ptica počasi vrača proti domu. pustila naju je sama... v najinem svetu... ob glasbi in zvoku kapljic... pustila naju je, da se prepustiva trenutku...

Ti že veš...

Lepo je...

lepo je poslušati vodo, tako lepo je gledati kapljice, ki se svetijo kot biseri... toda najlepše je to z nekom deliti... najlepše je čutiti dežne kaplje na svojem licu, ko se stisneš v objem...

hvala ti za te trenutke...

Spominčice

kakšne očke so že dolgo zaprte. in za zaprtimi vekami se odvijajo pravljice... pravljice o življenju, o princeskah in princih, o gradovih v oblakih in poteh, ki vodijo v neznano...

drugi le stežka držijo oči odprte... radi bi se podali v svet sanj... a jih mogoče neko sanjsko bitje tega sveta zadržuje tam... mogoče pa se vanj sploh ne upajo vstopiti...
tisti najbolj vztrajni pa prepevajo in se veselijo s prijatelji... razkrivajo trenutke svojega življenja... ali pa se naslanjajo na nekogaršnjo ramo...
jaz sedim na sedežu in premlevam dogodke, ki so se pripetili... tukaj z njimi. nad katerimi sem že skoraj obupala...
nekatere stvari se res lahko obrnejo popolnoma na drugo stran... in se pokažejo v najlepši luči... kot okna cerkva, ki se v mraku izgubijo v prostoru. toda ko zjutraj posije sonce se zaleskečejo v najlepših barvah, kar jih je oko kdaj uzrlo...

prijatelji, ki jih le redko vidiš te lahko razočarajo in hkrati prijetno presenetijo... toda razočaranje hitro mine... ostanejo le spomini na pogovore med hladnimi zidovi ostankov mogočne civilizacije. in na skupne molitve v prostorih izven časa in prostora drugih ljudi... ljudi, ki blodijo kar tja v en dan. ljudi, ki se ne spominjajo več otroških razigranosti in le slepo strmijo v čudesa sveta..
ostanejo topli objemi...

mogoče nekje sredi neznanega ugotoviš, da bitja srca ne nadzoruješ več... da se ti ljudje le še smehljajo in noben obraz ni več nesramno spačen... morda ugotoviš, da te noge ne bolijo več in da te že majhne stvari prevzamejo... morda tam nekje, sredi največjega razpotja ugotoviš, da ti nekdo pomeni malo več... da si rad z njim... se z njim rad pogovarjaš... da dotik rok ni več le naključje... in objem ne le prijateljski, ampak malo več, ravno toliko da srce izgubi svoj ritem...

po prostoru se razlega klepet in smeh... ne moti me ampak ni primerno... sedim in razmišljam... skozi barvaste vitraže vstopa sonce in obrazom angelskih bitij prida dih sreče in veselja... zlate barva se leskeče. vendar ne v svojo čast temveč v čast tistega, ki je vse ustvaril...

prisede in mi reče da spoštuje mojo zbranost... presenečena sem... pogleda me v oči in me vpraša če mu lahko povem kaj naj naredi, da bo tudi on zbran? Topla misel mi objame srce... razmišljaj... tako sediva v zbranosti... in ko zapustiva Svetišče v mojem srcu že poganjajo popki makovih cvetov... ki v sebi skrivajo nekaj globljega...

kakšen dan, ko ljudje lepo govorijo in ko si zelo blizu nekomu, ki je zaznamoval svet mladih... takrat se mogoče zjočeš... besede, ki prihajajo iz ust nekoga, ki ti pomeni ogromno se usidrajo v tvoje srce in se dotaknejo dna duše... mogoče se šele takrat zaveš, da je mimo... da bodo kodri ostali del tvojega življenja, in življenja ostalih prijateljev... da se boš še kdaj nasmejal na račun debat... strahovi, ki so bili dokončno minejo. smo tukaj! zahvaljujemo se! Slavljeno bodi Tvoje ime! solza se leskeče v očeh in oko nemirno bega po prostoru... še kar nekaj časa bo potrebno da srce dokončno doume pomen besede ozdravitev...

zmoti me hrup... glasen smeh med prijatelji... spomini na trenutke nemoči, ko ne veš ali bi zajokal ali bi se smejal, na trenutke ko nekoga objameš, ko nekdo drug nepričakovano objame tebe in ti izreče besede opravičila, ko dojameš da si sprejet... vsi ti utrinki počasi poiščejo svoje mesto v arhivu tvojega srca... lepo zložene in pripravljene na pripovedovanje o njih ali na spominjanje v samoti...

približujemo se domu... spet se vračam v življenje... sedaj z novimi poznanstvi in prijateljstvi...

zaprem oči in se prepustim objemu...