ZBOGOM!

besede švigajo mimo mojih ušes... kaj so ravnokar povedali? je bilo kaj pomembnega!? bi morala jaz to vedeti? sploh poslušati? je bilo kaj o meni?
ne vem... ...skozi eno uho noter skozi drugo ven...
ne morem verjeti, da mi je stvar, ki me je še pred pol leta tako zelo veselila sedaj postala odveč. ni več tistega pravega vzdušja, ki je vladalo med nami. ni več pogovorov o stvareh, ki nas veselijo. sploh ni več nas samih. kam smo se izgubili? kam smo odšli? kje so naša pota? se bodo sploh še kdaj križala? bomo še kdaj hodili po isti poti z roko v roki in širokimi nasmehi na obrazih?
ali se bomo le še kdaj pa kdaj srečali na cesti si na kratko segli v roko... se povprašali po šoli po počutju in odhiteli naprej vsak po svojih opravkih... vsak lovit svoje trenutke...
bomo še kdaj sedeli na tlakovanih tleh, peli se pogovarjali in lovili listje poplesavajoče v vetru? bomo spet kdaj skupaj navduševali mladino? peli pesmi, in se smejali ob neznanju bansov?
kaj pa tisti večeri ob svetlobi mobitelov ali pa samo lune, ki je svetila skozi strešno okno, ko smo se pogovarjali? včasih kar tako v en dan... včasih o stvareh, ki so nas težile, ki smo jih morali nekomu zaupati... bodo pozabljene? te noči, ki so mi včasih dajale moči, da sem zvozila prihodnji teden... pa vožnje z avtobusi, ko so nekateri nepretrgoma igrali kitaro, ko smo vsi peli in se imeli lepo... pa naša srečanja, ko smo skupaj načrtovali prihodnost in se smejali sami sebi.
pa vse majhne pozornosti, iskrivi pogledi, mladostne simpatije, ki so se razvile iz prijatelstev, prijateljstva, ki so postajala vse globja... bomo tudi vse to pozabili? se bomo kdaj usedli za mizo in se spominjali teh magičnih trenutkov?
čeprav nisem bila dolgo z Vami, ampak tudi jaz sem začutila te vezi, se ujela v mrežo, ki je bila spletena med Vami in jo tudi sama pletla naprej... ampak pogrešam Vas! pogrešam vse tiste stvari, ki so bile... vse tiste stvari, ki smo jih načrtovali...
vem da mora človek napredovati, si zastavljati višje cilje. včasih tudi take na robu neba. take ki jih komajda vidiš, ki se ti včasih zazdijo nedosegljivi. včasih moraš kakšno stvar pustiti za seboj... pustiti trenutek da mine... zato da lahko zaživiš novega, da lahko izkusiš sladkost spoznavanja, grajenja novih mostov...
sedaj hodim po novi poti z novimi sopotniki... objeti čez rame iščemo svojo pot, in na obzorje pišemo svoje misli, za vsakim ovinkom pričakujemo nekaj novega in nepozabnega...
morda se Mi na nekem križišču še srečamo...
do takrat z Bogom, pa srečno pot! in ne pozabite name in na Naše trenutke!
jaz jih hranim v svoji skrinjici spominov...(: