Svoboda

vsem, ki me sprašujete: Ne nisem nora!

sem samo svobodna in srečna!

pa ne svobodna v takem pomenu besede, da lahko počnem kar hočem. svoboda je prevečkrat razumljena narobe. obrabljena fraza, ki jo ljudje izkoriščajo. svoboda ni v nepremišljenih dejanjih s katerimi lahko koga prizadeneš.

svoboden si takrat, ko se z nekom lahko pogovarjaš, ko so odločitve v tvojih rokah, ko lahko sanjaš o prihodnosti, družini, svoboden si, ko lahko razmišljaš o preteklih dogodkih prežetih s srečo. svoboden si, ko nekoga objameš in se mu nasmehneš. svoboden si takrat, ko se uležeš na mrvo, poslušaš čričke in si lahko omamljen od vonjev poletja. svoboden si takrat ko se loviš z listjem, ki se prav tako svobodno igra z jesenskim vetrom. ali pa skačeš po lužah, nastavljaš obraz nežnim dežnim kapljam, ki padajo izpod neba, in spirajo s tebe vse težave. svoboden si takrat, ko plešeš s snežinkami in delaš angelčke v snegu. svoboden si, ko rumene, modre, rdeče, oranžne in vijolične cvetlice zatikaš v lase, ko se veseliš prvih toplih sončnih žarkov. svoboden si ko se čudiš spremembam v naravi. ko se ustaviš ob žuborečem potočku in poslušaš kakšno zgodbo pripoveduje. zgodbo o brzicah, mogočnih drevesih, ki srkajo življenjsko moč iz njega, in o ljudeh, ki so se odžejali v njem ter nato odhiteli hvaležno naprej po svoji poti. svoboden si ko se oprimeš skale, ko se prepustiš tanki vrvi, vezi s tvojim življenjem, ko se prepustiš gibanju telesa. ko začutiš telo in presežeš svoje meje. meje ki si jih imel za nemogoče. svoboden si ko hodiš po robu do takrat znanega. svoboden si, ko si začaran od čarobnosti sončnega zahoda, od čarobnosti toplih barv, ki ogrejejo telo in dušo. svoboden si, ko poslušaš veter, ki se ujame v veje, ko zaplešeš in zapoješ z njim o prečudovitem življenju, ali pa v temni noči zatuliš z njim v nebo. ko mu pustiš, da s tvojega srca odpihne kakšno pajčevino, da je pripravljeno koga sprejeti. svoboden si takrat, ko odpreš polknice in vrata srca in nekoga povabiš vanj. mu razkažeš kotičke srca in obesiš njegovo sliko v sobico spominov. svoboden si, ko nekoga toplo objameš, ga primeš za roko in mu pogledaš v oči. svoboden si, ko s prijatelji bos tekaš po travniku, načrtuješ prihodnost in namakaš noge v (pre)mrzlo vodo. svoboden si, ko sediš med hladnimi zidovi Svetišča. vzdiguješ pogled proti rdeči lučki, tabernaklju in milim obrazom bitjec s krili. ko sprejmeš žarke te nevidne moči vase, da ti obsijejo dušo in jo napolnijo z novimi spoznanji in močjo. svoboden si, ko pustiš da tvoja notranja svetloba zasije na zunaj in očara ljudi, ki te srečajo, svoboden si, ko ti sreča sije iz oči. ko lahko zajokaš, pustiš da ti solze izperejo žalost, ko nasloniš glavo na prijateljevo ramo.
ko znaš nekoga imeti rad, ko znaš ljubiti.
takrat si svoboden in ko si svoboden si tudi srečen.

zato še enkrat: ne nisem nora!

le rada prisluhnem vetru, mu pustim da se ujame v moje lase in poslušam pesem ptic na veji. rada se skrijem v svoje srce in med hladne zidove Svetišča. rada nekoga objamem, se mu nasmehnem ali pa se igram z njegovimi lasmi. rada se zbujam s soncem. obožujem barve sreče in vedno upam, da je skozi moje oči viden košček mojega sveta. sveta prijateljev in radosti.
rada obiščem deželo sanj. deželo gradov v oblakih in uresničenih želja. vanjo se po mavrici povzpnem v nebo se zavrtim od sreče in zaspim na oblakih obsijanih od sonca.

morda me naslednjič najdete tam!