Deževen dan

poslušam dež!

škreblja po strehi. tako brezskrbno, brez vsakih ovir se poigrava. ne meni se na poglede in misli ljudi. dela kar se mu zahoče... ravnokar je spral z mene vse skrbi, vse težke besede slišane čez dan, vsa čustva, ki mi ne pustijo spati.
poslušam dež!
tu sem samo jaz.... in dežne kaplje. v ozadju slišim glasbo. neka pesem, ki mi je všeč. počasi se vračajo občutki, razmišljanja, besede, ki bi jih rada izgovorila. pa me je včasih strah, da ne bodo slišane.
poslušam dež!
škljop škljop škljop, po strehi. malo prej je bilo slišati glasneje. skakanje po lužah, škropljenje z vodo in vse to pomešano s smehom... sanjanje o poletnem dežju, lepih nevihtah, toplih večerih, ležanju na travi,toplem soncu,...
poslušam dež!
obide me kratek dvom kot šivanka me špikne in spet odide v noč. tu je bil ravno toliko da me je vznemiril.
Bo še tako? pomislim. ampak ko se spomnim na objeme vidim, da kako drugače sploh ne gre.
poslušam dež in mislim na poletje!