Dve polovici srca

neprespanih oči in trudnega koraka. vem, da bo lepo in da bo na koncu le zaigral nasmešek na obrazu. ljudje s katerimi sem so tako poznani in hkrati tako tuji. večkrat sem že rekla zbogom in večkrat smo se spet srečali... nikoli več v polnosti hodili po isti poti. spreminjamo se, oddaljujemo se drug od drugega. v mislih. hkratno tudi v dejanjih. skrivam se. ker nočem da vidijo kaj sem, kdo sem... drvim dalje.
izrečem veliko besed. mislim še več misli. lepo te je bilo slišati...
zbudim se šele ob monotonem ponavljanju in skupinskem petju. gane me. že dolgo ne tako, na tak način. prevečkrat pozabljam. mogoče zato tako boli?
dež je spral z mene vse kar je bilo preveč. resnično. domov sem odšla lažja in pomirjena. z nasmeškom na obrazu. končno.
dve polovički sestavita srce. popolnost. ljubezen je premalo cenjena. prijateljstvo še manj. odšla bom in se vrnila s krili. ne vem od kod. takrat bom živela. vem da bom. in ljubila bom in bila ljubljena. zagotovo. do tja me bo odnesel veter. ugibam.
hkratnost in čas me bolita. želim si živeti v drugem času, a je nemogoče... ne zmorem. lahko bi... preveč...

zopet objemi in stiski rok starih prijateljev. pogrešala sem vas. zelo.

u.

Najina pesem

...Ko slika bo zbledela zbudil se bo glas,
takrat zapri oči s teboj bom spet jaz.
Kot noč, ki tiho z jutrom odide drugam,
stopila bova skupaj na najino stran.

Mmmmmmm,
pesem to poznaš le ti.
Mmmmmmm,
srečen sem če srečna si.

Vem enkrat čas spremenil bo vse kar boli,
le tvoja koža, kakor moja diši.
Prijatelj tvoj ostal bom na poti do zvezd,
vem enkrat bova našla sledi skritih cest... 


u.

Poplavljen dan

poplavljen dan je danes. dež ne poneha in zemlja ne sprejema več vode v svoja nedrja. luže in lužice, potoki in potočki nastajajo na travniku. vidim blesk strele in slišim grom, ki bobni po nebu. prijetno mi strese telo. skupaj z dežnimi kapljicami, ki škrebljajo po strehi, me pomirja. pomirja občutke nesprejemanja, zavračanja in odtujenosti.
čutila sem poglede na zatilju in ostre sulice misli naperjene vame.

voda bo odnesla s seboj vse kar je slabega. očistila me bo nepotrebnih stvari in mi pokazala pravo pot. ne vem kako in ne vem zakaj, ampak bo. kapljice nežno polzijo z listka na listek, se zrcalijo druga v drugi in potisočerijo svoj odsev. padejo z neba in se združijo. odidejo po poti navzdol in samo navzdol. do morja. do svobode.

ne vem kaj je resničnost in kaj ne. tako čutim...

moja glava je poplavljena z mislimi. na nekoga. na nekaj. voda upada. a misli je vedno več...

u.

Z glavo pod vodo

preveč imam. kolo, veter, sonce... preženem misli, ki mi razjedajo še zadnje občutke, ki so ostali. voda, bežim k vodi. vem zakaj, vem, da veš zakaj.
oči se obrnejo proti nebu in travne bilke me pobožajo kot že dolgo ne. zelena barva mi seva v oči in počasi izničuje rdečo. ognjeno barvo. v trenutku mi je zalila pogled in le stežka vidim kaj mimo nje.
na nebu se lesketa dvoje kril. mogočni ujedi krožita nad mano. ujamem lesket peres, ko znova ujame veter in se nagne v nov zavoj. dviguje se z vetrom. čim višje, še bližje soncu. občasni mogočni zamahi kril in lebdenje na vetru me omamijo. tam zgoraj sem z njima. čutim veter v peresih. prodorne oči. ostri kremplji.
svoboda. ptici sta svobodni. spoznanje me prešine kot sulica in se zareže v moje misli.
želim si svobode. imam jo. delno.
hodim v krogih. veter mi mrši lase in strah mi stiska želodec, ko se preizkušam. stisnem zavore. k sreči. sonce mi polni baterije in življenje je na trenutke tako trapasto smešno. z očmi polnimi solza žalosti in sreče zrem v svet. pričakujem prve obarvane listke in kostanj. zbujam se v meglena jutra in čakam medvede, da me odnesejo proč.
namesto goloba mi je vran, črn kot oglje, prinesel sporočilo. lažna vljudnost se je kot lepljiva sluz razlila s papirja. ne sovražim. pomilujem. zlohotni obrazi se v mojih mislih spreminjajo v klovnovske maske. režeče prikazni, ki naredijo norca le iz sebe. ne opazijo, da se spominov ne more vzeti. moji so. in tvoji. nasmešek na mojem obrazu se jim roga. jaz pa kažem osle in prevračam kozolce.
hop. hop. hop. na najvišji vrh. da Ti povem, da te ne maram, da Ti povem, da te imam rada. da se Ti zahvalim. da Te obtožim vsega, zaradi česar mi ne gre. da izkričim v obraz. vem, da me boš Ti poslušal. Ti veš.
nato potopim glavo pod vodo in se ne vrnem več. tišina je tu. mir.

kako sem? presenetljivo dobro....

u.

Kava z mlekom in dve žlički sladkorja

sanje me lovijo podnevi. obrazi se pačijo in kričijo, ne dovolijo mi blizu, ne dovolijo naprej. ampak ne oziram se. hodim naprej po poti za katero jaz odločam kam me bo pripeljala. to vem. to mislim. to upam.
zajčki bežijo po trati in se skrivajo v grmovju. jaz skrivam poglede. besede se ne zadržujejo več v ustih in planejo iz njih, kot da bi se jim kam mudilo. prehitro. nepremišljeno. ni mi žal. igram igro v kateri ne morem izgubiti. imenuje se življenje. izid je tako ali tako že znan... pomembna je igra sama.
kava se že kuha in prijetno diši. ne moti me dejstvo, da je ne pijem. grenka je.
ponoči gledam v črnino in opazujejo me prijazne oči. noč je lepa. ne vidim obrazov in oči, ki me gledajo izpod čela. noč je drugačna. takrat kraljujejo dotiki.
nikogar ne maram v svoji postelji. brcam in odrivam. moj prostor, moja toplota. beži. grizem.
najmlajša. mogoče. na papirju.
skrij se. skrivam se. za vekami.
besede, besede, besede... zakaj? niti sanja se mi ne.

u.

Solza

danes se v solzi zrcali ves svet...
opazujem ga in si mislim, da ni vredno...

zrcalna podoba me zavaja in me vabi...
včasih pozabljam, takrat se kesam...

povej mi! zakaj se smejem in jočem hkrati???

u.

Iz principa...

... bom postavila svet na glavo. da vidim kakšne izgledajo stvari iz te perspektive. mogoče mi postane všeč. dokler mi ne steče vsa kri v glavo.
... bom rešila svet. ne zato, da bi rešila ljudi, ampak, ker bi rada še kdaj videla sončni vzhod.
iz principa bom naredila vse po svoje. ker ne maram, da mi ljudje govorijo kaj in kako. želim biti svobodna in živeti svoje življenje in ne scenarija napisanega ob mojem rojstvu.
iz principa bom zažgala knjigo. da vidim kako plešejo črke v ognju. ... in si potem kupila novo. ne bom je prebrala le na polici bo stala in mi delala družbo. iz principa.
pojedla bom vso čokolado in iz folij sestavila most med ljudmi. iz principa.
splezala bom na najvišji vrh in zakričala na ves glas, da ne maram sveta. iz principa. nato bom odšla v dolino in objela vsakogar. iz principa.
jesenske liste bom pobarvala na vijolično in modro in jih nato spravila za naslednje leto. iz principa.

vse kar bom napravila bom storila iz principa. ker si jaz tako želim.

želim Živeti.
iz principa.
kljub vsem oviram.

u.