Čas

beži prehitro in hkrati prepočasi. včasih komaj še vidim oblak prahu, ki se dviguje za njegovi podplati. drugič ga neučakano čakam ob poti.
prevečkrat se mi mudi. poskušam dokazati nekaj kar je nemogoče.
minilo je leto. leto in nekaj dni. spomini so še vedno spravljeni. a gradim nove. iščem nove. v moji zmedenosti vsi niso taki kot bi si želela. a nekaj jih je... takih, ki si jih bom za vedno zapomnila.
tako kot preteklo leto.
lepo, lepše, najlepše... samo to bo ostalo od mozaika spominov.

u.

Resnično?

mogoče nekoč.

včasih sanjam. sanjam sanje, ki me popeljejo do neba in me ne spustijo nazaj na trdna tla. sanjam objeme in dotike. še ne doživete trenutke, ki bežijo stran od mene. sanjam njega... nekoga, nekje tam daleč daleč stran. še ne poznanega, z nasmeškom, ki mi še ni polepšal dneva in z rokami, ki me še niso objele.
zdaj vem, da sanjam nove sanje, ki zastirajo stare. te so bile preveč prisotne. predolgo.
sanjam in se zbudim. zavedam se noči, hladnega piša, ki veje skozi okno. oči begajo po prostoru in ga iščejo. praznina, samota... ampak slike in občutki so tako resnični in prisotni, da se zdi kot resničnost.
resničnost sanj.
spet upam, a ne isto. spet sanjam, a druge sanje. spet trepetam, a v drugačnem ritmu.
spet živim... svoje življenje.

Ich bin sehr sanft nenn
mich Kamille
meine Finger sind zärtlich baun
Kirschen in deiner Hand meine Nägel
Flügelschuppen von Engeln liebkosen ich bin
der Sommer der Herbst selbst der Winter im Frühling
möchte ich bei dir sein du
zeigst mir das Land wir gehen
von See zu See da braucht es
ein langes glückliches Leben
die Fische sind zwei
die Vögel baun Nester wir
stehen auf demselben Blatt

sarah kirsch

u.

Panter

Sein Blick ist vom vorübergehen der Stabe
so müd gevorden da er nicht mehr hält.
Ihm ist, als ob es tausend Stäbe gäbe
und hinter tausend Stäben - keine Welt.


Der weiche Gang geschmeidig starker Shritte
der sich im allerkleinsten Kreise dreht,
ist wie ein Tanz von Kraft um eine Mitte.
In dem betäubt ein  großer Wille steht.


Nur manchmal hebt der Vorhang der Pupille
sich lautlos auf, dann geht ein Bild hinein,
geht durch die glieder angespante Stille
und hört im Herzen auf zu sein.

počutim se ujeto. za zidom svojih občutij in trenutkov življenja. z vsako besedo, ki jo izrečem se želim osvoboditi, a se še bolj ujamem. bodimo ti in jaz in... in nihče drug. bodimo zdaj in vedno. nekdo. ne več ti. ne več zdaj. ne več v tvojih mislih. v mojih še bivaš. pa ne veš.

bežim... 

Od kroženja po kletki utesnjeni
njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.


Okretna hoja, polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti, 
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena sedi.


Le včasih tiho dvigne se zavesa
zenic - Pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napeti mir telesa -
in potemni, ko pride do srca.


stran in samo stran... od svojih misli, od svojega srca...


u.

Brezmiselnost

bilo bi moje zavetje, če bi vedela pot do tja. nemir in strah se plazita po mojih žilah. kot nekaj temnega in požrešnega, ki me požira. iz minute v minuto me je manj in bolj sem prazna. vsakokrat, ko vdihnem, začutim praznino. zdi se, da se hišica iz kart končno podira. karte padajo in mi kažejo usodo. skrito, prazno, oddaljeno.
nasmeh me je privezal s tanko vrvico na ta svet. drugače bi odplula, odletela.
med zeleno in modro se najdem... potopljeno v lasten odsev v tvojih očeh. čakam. še vedno. na besede, mogoče napačne odločitve. a karte ne povedo kako živeti, kaj storiti.
prihodnost je skrita. in nemirno jo pogledujem izza robu odeje. še vedno in nikoli: ne želim odrasti! preveč je zame. želim ostati majhna, skrita. ležati na sveže pokošeni travi. s tabo...

danes sem se smejala...

u.