Pomlad

sapo mi je vzel pogled skozi okno. rožnata, bela, rumena, barve skozi katere proseva sončna svetloba....

u.

Ko Bom...

....ko bom velika bom..... PIKAPOLONICA...

u.

Oblaki...

vdihujem topel zrak in se stapljam s svetom... pozabljam bolečino, ki ostaja v telesu, in plavam v oblakih. čakam na jutri, ki pride prehitro in prepotihem. bojim se, da odide in se ne vrne več.

zaporedje vdihov in utripov srca mi povroča težave. mislim na vdih in izdih, drugače bi pozabila. predolgo je nekdo dihal namesto mene. preveč hitim...

svet sanj je spet navidezno postal resničnost... samo domišljam si. a, ko zaprem oči, je vse tako realno in... ...možno.

če-je v sanjah zamenjajo ko-ji. in svet je lepši. upam...

še vedno ostaja moj svet.

oblaki prekrivajo nebo kot odeja, ki pokriva otroka. nežno in skrbno. materinsko nam preprečujejo gledati zvezde in iskati neskončnost. bojijo se, da bi se vzpeli in padli.

u.

Čakam

razpoloženje niha kot gugalnica. včasih imam glavo v oblakih... že naslednji trenutek lahko popolnoma mirno omahnem v brezčasnost in nastanejo potoki in življenje se postavi na glavo. prebijam se skozi dan, enkrat z nasmeškom, drugič s solzami v kotičkih oči. vse je premalo in preveč zame. pričakujem čudeže, upam na najboljše. ne vem. smem?
ali pa spet ne. se skrivam v kotu. razbijam spomine. in kričim v blazino. prikrito.
življenje se skriva pred mano, čeprav se je igra že davno končala. skok v prihodnost in svet se podre. kot domine. črno bele. brez barv.
pričakujem nasmeh, svetujem prijatelju.... se odmikam, gledam objektivno in iščem najboljše. prihodnost. vem. ne vem.
dobe so dolge v neskončnost, a čas beži. ne obupam.... živim... čakam...
predolgo.
čakam...

u.

Krik

utrip srca in zven telesa sta odmevala po prostoru. prostoru, tako neskončnem in širnem kot misel, ki polzi čez gube naših možganov. elastičnost utripajoče žile na vratu me je navdahnila. nad nemirnostjo. pokanjem prstov in vitjem rok, ki pričajo o nemirnosti opazovanega.

kot paranoičen se sprehaja naokoli. preskakuje nevrone v mojem telesu in mi ne da spati. nekaj norega in vznemirjajočega je v tem nenehnem premikanju. celo nekaj blaznega. kot strele mu misli uhajajo skozi oči. ne ustavi se. bega in raziskuje. ko sreča sebi podobnega, se začudi, za hip obmiruje in preskoči iz glave v peto. čim dlje. prostor, lupina, okoli njega se obdaja z mirnostjo. kot z varovalnimi barvami, da se obvaruje pred okolico. pred zanimanjem okolice... odbija nepotrebna vprašanja in hrepeni po pravem pogovoru. zateka se k nenavadnostim, skritim mislim, ki želijo le proč.
vedno hitreje stopa naokoli. oči mu begajo in grize si ustnico. tako malo prikrito, da nihče ne opazi. zateče se v prostor s spomini. tam ni tujcev, katerih roke bi segale po njem, grabile in želele nekaj kar ne zmore. stopa korak za korakom, teče, srce razbija v prsih iz čiste misli. noro, divje, blazno... potne kaplje polzijo po čelu. drobne in svetleče ter nase opominjajoče. obraz je spačen od bremena. preveč je. ne, premalo je! nemiren zaradi praznine. spremenjen v sebi...
kriči. razbija in nori po prostoru. želi si proč. joka. prosi... ugrizne v ustnico do krvi... cepeta in skorajda moleduje. napetost raste. nemir se bliža nevzdržnosti. krik se razleže po prostoru. odmeva. izraža. pojenja...
in izgublja nemir... upočasni se. se pomiri in znova zaživi. pretaka se v električne impulze in se kot val miru razlije po telesu... misel, ki izgori, dogori, v svojem svetu. a zato je potreben plamen, ki opeče, včasih celo pretopi okolico v neprepoznavne in nove misli. sveže misli in rešitve. vihar se poleže...
lupina še vedno nosi varovalne barve... manj izrazite, a prisotne. skrivam se.

u.

Beseda, ki spregovori

utrinki, navdihi,...

...odslej sva govorila, ne da bi kaj povedala. med nama se je vzpostavil zastor iz tistih gladkih besed, zvočnih odsevov vsakdanjosti, iz besedne tekočine, s katero se iz neznanega razloga čutimo dolžni napolniti tišino. presenečen sem odkril, da je govorjenje dejansko najboljši način za zamolčanje bistvenega. medtem ko bi za to, da ga izpovemo, morali oblikovati besede na povsem drugačen način, jih šepetati, jih vtkati v zvoke večera in v žarke zahajajočega sonca...

...neizrekljivo! bilo je, zdaj sem to razumel, skrivnostno povezano z bistvom. bistvo je bilo neizrekljivo. neizrazljivo. ...vse, za kar ni bilo besed. se mi je zdelo bistveno. neizrekljivo je bilo bistveno...

...ta dežela je pošastna! zlo, mučenje, trpinčenje in samopohabljanje so najbolj priljubljeni načini preživljanja prostega časa...

...vrhunec je bil kot plamen vžigalice v ledeno mrzlem vetru - ogenj, ki ima komaj čas, da opeče prste, preden ugasne in pusti v očeh slepečo bodico...

...ne ta leta so bila le dolgo potovanje, ki sem mu od časa do časa uspel določiti cilj...

...videl sem, kako se vsa ta dejanja izpolnjujejo v bliskoviti preprostosti sanj. potem se je ta podoba nenadoma skalila in znašel sem se v lepljivi magmi, ki je ovirala moje gibanje - v Času...

...torej ni bil Čas (ah, kako se je treba paziti velikih začetnic!) tisti, ki je predstavljal grožnjo za moj projekt...

včasih lahko še tako preprost list papirja prinese navdih. besede na papirju obujajo spomine. včasih nam pokažejo kakšno modrost, ki naj nam bi služila v življenju. a potrebno se je posvetiti črkam in besedam. sama zapisanost je prazna in nekoristna. verjamem, da avtor v delu pusti delček svoje duše, in prav je, da jo mi kot bralci skušamo začutiti.
zanimivo je takrat, ko smo pozorni katere besede, stavki in odlomki pritegnejo našo pozornost. ponavadi so to tisti, s katerimi se lahko poistovetimo. jih mogoče prav tisti trenutek živimo, ali pa so le odgovor na naša tiha vprašanja.
včasih najpreprostejša zapisana beseda skriva neskončen pomen za naše življenje. če jo le prav preberemo...
občudujem pesnike in pisatelje. preliti nekaj tako lepega, tako polnopomenskega na papir, je res umetnost. umetnost življenja.


...manjkale so mi samo še besede, s katerimi bi to lahko izrazil...

(andrei makine: francoski testament)

u.