Deset čez...

svet se vrti. z mano ali brez mene. beži mimo. se ne ustavlja. čas nima ne začetka ne konca. le tu in zdaj. ni zagotovil, ni obljub. mogoče je le upanje. le vztrajanje. vstajanje vedno znova, ko pademo. ne vemo in ne znamo. živeti v prihodnosti namreč. jaz ne znam. da in ne. želim in dvomim. čas je relativen. subjektiven in ne objektiven. odvisen od posameznika do posameznika. vsak vidi v njem drugačen pomen. vsak čuti drugačno težo časa. težo trenutkov. čas me bega. tvoj in moj. čas trenutkov in utrinkov. moj čas, ki ga kradem svetu. vsak dan znova. živim. poskušam Živeti. ne vem, če mi uspeva... bežim...

Kaplje

prvič to jesen sem imela premočene čevlje. prvič to jesen sem opazovala kako kapljice polzijo z mojih las. misli mi drsijo v čas neskončnih deževnih napevov po strehi avtomobila in nočnih potepanj po krajih za ograjo.

dež neskončno lepo in pomirjujoče udarja po strešnikih. spira vse misli stran, stran od mene. všeč mi je takrat, ko ne mislim. všeč mi je, ko se mi ni potrebno vsak trenutek znova in znova postavljati na realna tla. težko je. in pritiska me k tlom. težko mislim in diham. zrak je po dežju vedno svež...
rada bi, da bi skupaj skočila v lužo...

poslušam kapljice... odnaša me daleč proč... stran od tu. stran od zdaj. stran od tebe. stran od MENE. 

u.

Tik... ...Tak

tik tak, tik tak, tik tak,...
srce utripa kot ponorelo. niti sama ne vem, ali pa je prenehalo biti... priklopite me na elektrode.
iščem sledi mene, pa se ne najdem. odpihnila me je sapa. skrila me je noč.
zaupam... vem...

u.

Štetje

tri tisoč petsto enaintrideset, tri tisoč petsto dvaintrideset,...

zvezde so se poigravale z mano.
neskončno. do neskončnega in nazaj. ena, dva, tri,... ...,trikrat neskončno.
nato se zmotiš in začneš od začetka... še enkrat... samo zase...
misli so se poigravale z mano.

u.

Odblesk na steni

odsev sonca se poigrava po steni moje sobe. jesenskega sonca. rdečega sonca.
jaz v neskončnost. jaz tu. jaz zdaj.
samo jaz, nihče drug.
najlepši so jesenski večeri. jesenski zahodi sonca. ob teh večerih se zdi, kot da se sonce še bolj trudi, da bi prineslo barve v sivino dneva. takrat je nebo še bolj modro. kot da bi hotelo nasprotovati venenju listov.
prihajajo dnevi, ko se bodo lička barvala v rdečo. v sramežljivosti pred mrazom bodo zardevala. sapa bo dobila obliko. nežni oblački, ki naznanjajo življenje. spreletavali se bodo nad glavami vseh premraženih ljudi. šali bodo izbirali svoje vratove in kape bodo sedele na svojih glavah. rokavice bodo izbrale barvo. rdečo, belo, črno, zeleno... ne, pisano! krasotile se bodo z njo na prstkih in prstih. poiskale se bodo na drugi dlaneh in hodile naokoli z zanko v zanki. ljudje pa z roko v roki. greli si bomo prstke v objemih rok. včasih namerno pozabili rokavice...
vse se bo umirilo. omejilo le na en prostor. toplo sobo... na en kotiček. tam pod toplo odejo. s prekrižanimi prstki in glavo naslojeno na ramenu...
ptice bodo skrivale svoje glavice pod perutmi. male zaspanke. razlegala se bo pesem črne ptice. na brezi. na sosednjem vrtu. kot budnica. najlepša. kot, da bi bila namenjena samo meni.
zadnji listki bodo podrhtevali na vejah in vejicah. vztrajali v objemu mraza...

mraz in zima bosta plesala svoj ples. sama. nevidna. prelepa.

u.

Danes dvomim

res samo danes?

razumem in hkrati dvomim... v vse kar obstaja, vse kar je...
vem, da živim. pa je to res? je moje življenje res življenje ali je samo farsa? replika, ki me prepričuje v svojo resnično obstajanje. je moje življenje le posnetek življenja nekoga drugega? so se trenutki, ki jih živim že nekoč zgodili? ali pa so mogoče le sanje nekoga tretjega?
kaj če sem le odsev nekoga v ogledalu?
sem original ali le plagiat?

včasih se mi zazdi, da so mi pomembne besede položene v usta. kar spolzijo izmed ustnic in nikakor jih ne morem ustaviti. jih želim? telo pa z nevidnimi vrvicami upravlja nevidni mojster marionet. nimam vpliva na dogodke. nimam vpliva na dejanja. takrat. zdaj? nikoli
dogodki in osebe nato s svetlobno hitrostjo odletijo mimo mene. včasih me niti ne vzamejo s sabo. pozabijo name. hitijo naprej in živijo svoje žvljenje. srečni? sama obstojim nekje sredi poti. s prašnimi čevlji in in brez kompasa. pozabljena v trenutku. takrat na nebu ni zvezd in ne sonca. le neskončno dolga pot in polno niča okoli mene.
nič z ničem v niču. in jaz.
na obzorju ni nikogar ki bi me čakal, ponudil roko. vsi so odhiteli naprej in me pozabili ob robu ceste. samo.
jaz z mano. jaz in nihče drug.
včasih... ne zdaj...

dvomim v vse kar obstaja in kar je. danes, jutri, včeraj. dvomim celo v besede, ki jih pišem. v občutke, ki me preplavljajo. v trenutku. dvomim vase.
je prav dvomiti? preveč dvomim...

dvomim... in nočem dvomiti. želim si, da ne bi. pa so trenutki, ki me potisnejo v to. ki me prisilijo, da podvomim v vse nasmehe, poglede, objeme, besede. nočem??? !!!

u.

Dan

so dnevi, ki so popolnoma navadni. čeprav zame že dolgo noben dan ni navaden.
je smejoč.
je jokajoč.
je razmišljujoč.
je nemiren.
je zame.
je popoln.
je dan z očmi uprtimi v tla.
je dan z na široko razprtimi rokami.
je dan Zate.
je dan plesočih listkov.
je dan malih prstkov.
je dan topline.
je dan objemov.
je dan poljubov.
je petsto desetkrat tak kot mora biti.
je dan skoraj tet in skoraj stricev z mehkimi očmi in toplimi rokami.

dobila sem topel objem in se nasmejala na svoj in tuj račun. prebrala sem lepo misel in se začudila zaupanju vame. ne vem zakaj je zaupanje tu. ampak sem hvaležna. vem, da vedno lahko pridem. vedno lahko govorim. vedno lahko zaupam...
izbrali so te moji starši. izbrala sem te jaz. z nekim razlogom. z nekim namenom. vem, da bosta tu.

moja skoraj teta se boji za sneg in za snežake.
pa to sploh ni potrebno, sneg se namreč spomladi spremeni v sladoled, snežaki pa ga prodajajo na severnem tečaju. njihove redne stranke pa so mični gospodiči v frakih.
snežinke padajo in so. nato izginejo. tudi mene je vedno stisnilo pri srcu, ko sem izza šolskih oken opazovala sneg. tisti sneg ob katerem sem se zjutraj zbudila. tisti sneg iz katerega sem naredila prvo kepo. tisti sneg, ki je sedaj tako neusmiljeno padal z drevesnih vej in se topil na zgodnje zimskem soncu. še vedno upam, da se kaj takega to leto ne bo zgodilo...

tetka tetka prideš na kavico?:P

u.

Pot

kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo našel,
kdor najde pot bo cilj vedno nosil v sebi

nejc zaplotnik

za nekoga, ki je nosil svoj cilj v sebi in ga je živel do konca.

za nekoga, ki že dolgo ni bil viden, in je izgubil ljubljeno osebo.

za vse, ki iščemo pot...

u.

Stopetintridesetkrat jaz

zvita v klopko v najtoplejšem kotu sobe.

kar tako.
vem. želim. hočem. vse.

u.