Nasmeh

zarošeno okno.
ljudje zunaj hitijo mimo. ne ozirajo se. ne obrnejo glave za odbojem sončnega žarka in ne slišijo kapljanja kapljic z ledenih sveč...

ona sedi tam. z belimi lasmi in v rožasti obleki. na svojem vozičku, ki je del nje že nekaj let.
sedi pred oknom, ki je njen edini stik s svetom. no kdaj pa kdaj ji tudi kakšna sestra pove kakšno novico ali pa jo sliši na radiju in televiziji. ampak ni tistega pravega pristnega človeškega stika. otroci so šli. živijo na dolenjskem. služba je zahtevna in časa ne ostane veliko. potem pa še dom in prijatelji. oprosti mama ampak res ni časa. naslednjo nedeljo pa prav zagotovo pridemo. vnuki, pa čeprav imajo že vsi vozniški izpit, so vsi vse preveč zaposleni. sori babi, sej veš punca pa prjatli. ah pa sej ne bi razumela... kot, da bi se že rodila stara in komaj okretna. sploh pa saj si nisem sama izbrala tega življenja. tudi sama bi se raje podila naokoli.
njene misli še vedno tako mladostno in razposajeno begajo po svetu. le noge je ne nosijo več...
spominja se svojega življenja. takrat v mladosti. nedeljske maše in bele bluze, ki jo je oblekla za birmo. prvega sramežljivega pogleda in ljubezenskega pisemca.
njeno glavno vodilo skozi življenje je bilo naj ne obupa, naj vztraja za vsako ceno. kaj pa zdaj? naj še vedno vztraja. naj se bori sama s seboj? kaj sploh še lahko ima od življenja. pa sploh še ni tako stara. šteje le 65 let... in že je popolnoma odvisna od drugih. še vstati ne more brez pomoči.
najraje bi kar obležala. strmela v strop tako dolgo, da me zmanjka.


kako zelo veliko pomeni nasmeh, lepa beseda in topel pogled. nikoli se ne bi smeli ne nasmehniti se le zato, ker človeka ne poznamo. ga tako izključiti iz našega kroga, ga prezreti in pozabiti. odriniti na sam rob našega zavedanja in s tem družbe.
kar poizkusite. nasmehnite se starki na cesti in jo pozdravite. in če ne drugega boste v njenih očeh zaznali presenečenje.
le zakaj bi morali biti ljudje ob tem presenečeni? zakaj to ni nekaj vsakdanjega, običajnega?
mogoče za nekatere tako utopičen stavek ampak s tem bi bil naš svet lepši...
mogoče...


u.

pošiljam vam nasmeh. kdor hoče pa dobi tudi objem in kakšno ramo...