nočem odrasti!
ta čas, to življenje, nočem ga pustiti za sabo. naj teče, me pusti ujeto v trenutku, v prostoru in času. naj živim v vzporednem vesolju. tam nekje z zaprtimi očmi in na meji zaznavnega. v svetu popisanih in počečkanih zvezkov, bežnih pogledov in prebedenih noči. naj bo moje življenje le smeh in razpravljanje o naslednjem izzivu, potovanju.
tako mirno in brezskrbno je. počitnice, prosti čas in prijatelji. vsega tega nočem, ne želim izgubiti.
vem, da se mi včasih mudi nekam naprej, da želim preskočiti, predčasno izkusiti. ves ta kontrast mojih želja me včasih bega. iščem se. a vsakokrat, na vsakem koncu najdem tisti odgovor. nezavedni stop znak vsemu odraslemu, odgovornemu in pričakovanemu.
zakaj se vsem tako zelo mudi odrasti? hitijo bežijo proti nekemu cilju. zakaj se pozabijo smejati in žgečkati? zakaj pozabijo kako skakati po lužah, delati angelčke v snegu in pihati regratove lučke? zakaj ni nihče več presenečen nad prvim snegom in nihče več ne vidi mavrice? še kdo verjame v obljube in izpolnjene želje? mudi se jim tako dolgo dokler ne zamudijo tistega najlepšega. tisti, ki pa ne pozabijo pa v merilih družbe izstopajo
odraslost prinese tako polno odgovornosti. še tisti čar se nekako razblini. kaj če pozabim, zamižim in hitim?
bojim se odrasti...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar