spet mi nekaj ne da miru. zavita v odeje sedim in poslušam škrebljanje dežja, v mesecu, ko bi lahko kvečjemu vsa zaljubljena poslušala nežne pristanke snežink. pa ni ne enega ne drugega. snega in zaljubljenosti namreč. mogoče je le všečnost in občasna zasanjanost. ne razumem namreč sebe in ljudi, ki mi tolmačijo moje občutke. tako zaljubljenosti že dolgo ni.
namesto tega je le podoba, slika na najbolj obrabljeni strani v albumu. vse bolj bledi, toda vseeno je prisotna. ikona, relikvija življenja. podoba popolnosti na kateri se pojavlja rja.
in bežni utrinki. prehitri, da bi jih dodobra spoznal. samo nekaj trenutnega, bežnega, površnega.
ko bi le kateri od njih postal zvezda...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar