samota sama je prenizko cenjena. tako lepo in mirno je kdaj v kašnem kotičku gozda, na samotnem vrhu ali pa samo v zavetju sobe. lahko si sam s svojimi mislimi. razmišljaš, tuhtaš in premlevaš stvari za katere običajno ni časa. pogovarjaš se z Njim. iščeš rešitve in prave poti. lahko se le prepustiš trenutku. mogoče brezdelju. prostor in čas sta takrat tvoja in samo tvoja. takrat si sam ustvarjaš svetove. sam odmerjaš dotike in nasmehe. sam določaš trajanje trenutka in ga razpotegneš v neskončnost. smeješ se dogodkom, ki so se že pripetili. jočeš za tistimi, ki bi se lahko. zamišljaš si scenarije življenja. in se veseliš trenutkov, ki šele prihajajo. upaš na uspeh, na spodbudno besedo, prijazen pogled. sanjaš o osebi, ki ti veliko pomeni...
srečen si s tistim kar imaš vedno, pa se tega niti ne zavedaš. imaš sebe, nekje za tabo pa stoji tudi On.
tako velika razlika je med samoto in osamljenostjo.
osamljenost ni vezana na prostor in čas. lahko si osamljen , ker resnično ni nikogar. vse večkrat pa se dogaja, da so ljudje sami v množici. stojijo sredi vrveža in nihče se ne ozre nanje. so osamljen otoček sredi množice. osamljeni smo, ko se nam zdi, da nihče ne čuti z nami. osamljen si takrat, ko se nihče ne smeji, joka s tabo. velikokrat sami le ne spustimo ljudi skozi naš oklep. ne dopustimo, da bi nas prav zares videli. s tem pa preprečimo, da bi lahko čutili nas in z nami. pozabimo na vsako ponujeno roko. na lepe in vzpodbudne besede. pozabimo na vsakogar, ki nam je pripravljen stati ob strani...
hvala, da ste tu... z objemom, ramenom ali pa sporočilcem...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar