ali: Noro
vem da sem tukaj pa me hkrati ni... živim, pa me ni...
sanjam... in v teh sanjah vidim stvari, ki ne obstajajo, dogodke, ki se še niso zgodili in ljudi, ki jih še nisem videla...
sanjam ponoči, sanjam z odprtimi očmi, samo sanjam.
bilo je poznojesensko popoldne. listje se je spreletavalo v vetru in kapljice dežja so se počasi sušile ne soncu. ona se je smehljala in se otroško nagajivo zavila v plašč. pogledala ga je izza las. pomislila, in hitro skrila pogled. mogoče je v njem pisalo preveč. pogovarjala sta se on je ugibal in spraševal. ona se je skrivala za besedami.
ko sta se poslovila jo je objel...
bilo je več kot je pričakovala...živim, občudujem, spoznavam... rada bi zares živela za trenutek. pa si ne upam.
bilo je na zabavi. pozno ponoči, že skoraj jutro. vsi so popili malo preveč. plešeta v ritmu. njuni prsti se navidezno slučajno ujamejo v zraku. fotografija za v album. objem. nerodno prestopanje z noge na nogo.
odšel je brez pozdrava...
opazujem od daleč, spoznavam, občudujem. a na koncu se raje izognem.
kako različne so lahko človeške zgodbe.
scenarist ni zadovoljen z besedilom. preveč je nerealno. režiser je razočaran nad pomankanjem občutka. in igralci nad stilom limonad.
vsi bodo nestrpno pričakovali jutrišnji časopis.
in kritika se je začela z besedo POLOM, norost na odru.
moje misli begajo po prostoru, na list papirja se nočejo izliti. prsti ne ubogajo. ne vem kaj se piše. mogoče se tiče mene, mogoče je vse skupaj le v moji glavi.
nekoč že odigran prizor, vaja za nasledno premiero.
zavesa pade.
KONEC
u.
