biti majhen ni več lahko. pokazati kaj si, kdo si, ni vedno prav. kdaj končati z razkrivanjem? in kdaj sploh ne pokazati svojega srca?
najtežje je ne videti tvojih oči in nasmeška. najtežje se je ponoči počutiti v postelji sam.
mačka se je naveličala rutine, želi si drugam.
in moje skušnjave pridejo in gredo kot dež, ki trka na okna.
veter preganja moje misli naokoli. ne umirijo se. in iščem zavetje kjer se lahko spočijem. od tam me podi veter. v zavetju so se odkrile trde skale. ostre, neprimerne za počitek in varnost. trnje je pognalo, zatika se v mojo kožo in oblačila in jih trga na kosce. ponoči me iz teme opazujejo rumene oči, me presojajo in obsojajo. želim si proč.
potem pa vsakokrat, ko vstanem, da bi odšla, zagledam cvetje, ki se bohoti med skalami in trnjem. dišeči rdeči cvetovi, ki mamijo in opajajo. takrat sem srečna.
zato ostajam.
in moje barve se prelivajo...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar