na blazinicah prstov začutim nekaj neznanega, ko zdrsnem z roko čez tvoj obraz, čez tvoje ustnice. nekaj tujega. prižgem luč, ki slabotno zabrli na stropu. počakam sekundo, dve, da se navadim sicer šibke svetlobe. nato se obrnem k tebi. tvoje ustnice so s črnim sukancem spojene druga k drugi. sukancem iz temnih misli. preprečuje ti, da bi povedal, da bi izrazil misli.
ne vem.
včasih, v temi, ko leživa drug poleg drugega, ti vedno za malenkost bolj na svoji strani postelje, slišim vihar v tebi. mogoče se zato umikaš in obračaš stran. tvoja občutja in zmeda se plazijo vame in me dušijo. slišim jih, čutim jih. črno. tudi prsti, ki se splazijo pod odejo, ne čutijo več topline.
ne vem.
pogledi me odvračajo, sovražijo, odbijajo. iščem razpoko. iščem najmanjšo možnost, da se prebijem mimo preprek. ne najdem. ne znam.
ne vem.
in nato besede, dotiki... spet tvoje srce, ki ga slišim ob sebi. misli, ki bežijo. solze, ki se utrinjajo v kotičkih oči. besede, iskren smeh. brez nevihte v zraku.
vem.
in čeprav na razpotju, še vedno skupaj. v besedah
drugačne barve zaplešejo.
želim si tebe, tvojih rok, tvojih pogledov, tvojih besed. ne vem kaj si želiš ti. mene? ničesar? na tebi je. ti se odloči. jaz sem se predala. tu sem, tu še nekaj časa bom. zaljubljeno te bom gledala medtem, ko si boš
oblačil majico, ali pa kuhal kosilo. želela si bom tvojih dotikov in besed. razmisli. tu bom.
in vem, da si te želim, vem, da te hočem imeti...
prsti zopet čutijo toplino, ko se napol v snu prikradejo do tvoje roke in jo objamejo, pa čeprav samo z blazinicami.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar