Zadnja in prva misel

zjutraj me zbudi sonce, ki posveti skozi okno. kako lepo, kakšna lepa svetloba. skozi napol odprto okno zaveje vonj po pomladi, po svežini. napol odprem oči in se pretegnem. že prva misel je namenjena tebi. začutim tisto prijetno ščemenje, ki priča o življenju. še živim.
nasmešek. poljub, ki ga pošljem v mislih, na speč obraz. tako miren, tako spokojen.

u.

D

gledam stvari, ki sem se jih dotaknila kako se spreminjajo v prah. včasih...

u.

Vem

na blazinicah prstov začutim nekaj neznanega, ko zdrsnem z roko čez tvoj obraz, čez tvoje ustnice. nekaj tujega. prižgem luč, ki slabotno zabrli na stropu. počakam sekundo, dve, da se navadim sicer šibke svetlobe. nato se obrnem k tebi. tvoje ustnice so s črnim sukancem spojene druga k drugi. sukancem iz temnih misli. preprečuje ti, da bi povedal, da bi izrazil misli.

ne vem.

včasih, v temi, ko leživa drug poleg drugega, ti vedno za malenkost bolj na svoji strani postelje, slišim vihar v tebi. mogoče se zato umikaš in obračaš stran. tvoja občutja in zmeda se plazijo vame in me dušijo. slišim jih, čutim jih. črno. tudi prsti, ki se splazijo pod odejo, ne čutijo več topline.

ne vem.

pogledi me odvračajo, sovražijo, odbijajo. iščem razpoko. iščem najmanjšo možnost, da se prebijem mimo preprek. ne najdem. ne znam.

ne vem.


in nato besede, dotiki... spet tvoje srce, ki ga slišim ob sebi. misli, ki bežijo. solze, ki se utrinjajo v kotičkih oči. besede, iskren smeh. brez nevihte v zraku.

vem.

in čeprav na razpotju, še vedno skupaj. v besedah
drugačne barve zaplešejo. 
želim si tebe, tvojih rok, tvojih pogledov, tvojih besed. ne vem kaj si želiš ti. mene? ničesar? na tebi je. ti se odloči. jaz sem se predala. tu sem, tu še nekaj časa bom. zaljubljeno te bom gledala medtem, ko si boš 
oblačil majico, ali pa kuhal kosilo. želela si bom tvojih dotikov in besed. razmisli. tu bom.

in vem, da si te želim, vem, da te hočem imeti...

prsti zopet čutijo toplino, ko se napol v snu prikradejo do tvoje roke in jo objamejo, pa čeprav samo z blazinicami. 



u.   

Zavetje

biti majhen ni več lahko. pokazati kaj si, kdo si, ni vedno prav. kdaj končati z razkrivanjem? in kdaj sploh ne pokazati svojega srca?
najtežje je ne videti tvojih oči in nasmeška. najtežje se je ponoči počutiti v postelji sam.

mačka se je naveličala rutine, želi si drugam.

in moje skušnjave pridejo in gredo kot dež, ki trka na okna.

veter preganja moje misli naokoli. ne umirijo se. in iščem zavetje kjer se lahko spočijem. od tam me podi veter. v zavetju so se odkrile trde skale. ostre, neprimerne za počitek in varnost. trnje je pognalo, zatika se v mojo kožo in oblačila in jih trga na kosce. ponoči me iz teme opazujejo rumene oči, me presojajo in obsojajo. želim si proč.
potem pa vsakokrat, ko vstanem, da bi odšla, zagledam cvetje, ki se bohoti med skalami in trnjem. dišeči rdeči cvetovi, ki mamijo in opajajo. takrat sem srečna.

zato ostajam.

in moje barve se prelivajo...

u.

Prilagajanje

dnevi daleč stran od sveta, ki ti gledajo čez ramo. sonce, gore, sneg.
in premajhni čevlji, ki jih le stežka obuješ, in zvečer sezuješ z oteklih in žuljavih nog. vse za obstanek.
pripravljena sem se boriti. na vse pretege. marsikaj žrtvovati. ampak ne sebe. sebe nočem in ne bom izgubila.

najprej lepo... pa lahko traja?

u.