Danes

star okenski okvir, s katerega se lušči stara bela barva. za umazanim steklom se svetlikajo sončni žarki, ki se lomijo na vejicah bora, ki stoji pred hišo. nežno trepetajo v vetru in njihova brezmejna zelena barva da slutiti omamen vonj. vonj, ki spominja na morje in brezmejne večere. vonj, ki spominja na... preženem misel...
zrak v sobi je mrzel in postan. ko vdihnem se vsaka pora upira vdihniti zrak z mano. odprla bi okno in spustila slutnjo svežega zraka v sobo. a ne morem. kljuka, ki naj bi bila nekje na sredini okvirja, leži na tleh  in sameva. smili se sama sebi, ker ne služi svojemu namenu.
star stol, ki nakazuje, da je bil nekoč lepe vijolične barve, stoji sredi sobe. nad njim ena sama samcata žarnica, ki ne vliva velikega upanja, da bi v temi noči videl prst pred sabo. sprehodim se po sobi. enkrat od ene stene do druge. nato drugič, tretjič, četrtič... obupam in se naveličana usedem na stol. ne bo ga. odšel je za vedno in nikoli več se ne bo vrnil. zavzdihnem in si rečem, da bo bolje. samo da pridem iz te prašne in zapuščene sobe. v kotih se bohotijo pajčevine, ki so v mnogih letih zakraljevale prostoru. lovke časa so pograbile vsak predmet v sobi in ga uničevale, razdirale, starale. tudi mene niso izpustile. oziroma tistega, kar je ostalo od mene, od moje duše, ki se je postarala. nočem!!
vrata, s katerih se v velikih zaplatah lušči neka zelena tapeta, so zaklenjena. kljuka se ne vda mojih poskusom. in stara zarjavela ključavnica, ki sicer izgleda krhko, se ne premakne niti za milimeter. obupani poskusi me ne pripeljejo nikamor.
nato zaslišim drsanje korakov za vrati. nežno se vzpenjajo po stopnicah. kot, da bi hoteli biti dovolj tihi, da ne bi nekoga zbudili. zadržim dih, srčni utrip se pospeši, dlani se navlažijo in vsaka mišica v telesu je pripravljena na pobeg. mimo tujca skozi vrata ali pa čim dlje od vrat. koraki se ustavijo pred vrati v "mojo" sobo. nemirna sem. predolgo sem že zaprta v njej.
zaslišim škrtanje ključa v ključavnici. kljuka se spusti. trenutek postanka in nato se odprejo vrata. za hip priprem oči. svetloba, tako drugačna od tiste, ki pronica v sobo skozi zamazana stekla, me za hip zaslepi. pomežiknem, zaprem oči. odprem jih in zagledam njega. vrnil se je! nasmejan in z razširjenimi rokami me vabi k sebi. vrnil se je pome. on in edini, ki je imel ključ samice v kateri sem bila zaprta. kako je lep...
podam mu roko in odidem z njim. nekam za sonce in luno. v prihodnost in srečo...

u.

Zbrani

Tihi, izmučeni naši obrazi
sanjajo bogvekam.
Zunaj stresa vihra drevje.
Vsak od nas je kakor sam.

...Mrzel, šumeč septemberski dež
pada na temna polja.
Tišina sobe, topla luč
hladi razdvojenost srca.

Bratje smo. Tujci. Vsak zase
skriva poraze svojih iskanj.
In tihi večer nam srca pregrinja
s kopreno žalostnih sanj.

(Kosovel)

In sedež se je oblikoval po mnogih telesih

ko vstopiš na vlak in tam sedi en samcat človek, tako neznaten in siv, da ga skoraj ne opaziš, kaj napraviš? v tistem hladnem in deževnem jutru, ko skozi oblake posije in sam, majhen sončni žarek in ti osvetli obraz, kaj naredi? se usedeš poleg tistega človeka, ki sedi tam sam, in si sam izbereš sopotnika na popotovanju? ali se usedeš na svoj sedež in tvegaš, da bo nek drug neznanec izbral tebe za sopotnika?
tako sedim in gledam na že rahlo zeleno obarvane travnike. poslušam zvok tirnic, ki bežijo pod kolesi in se sprašujem. kam odhajam? sivi sedež na katerem sedim ima prav poseben vonj. vonj po mnogih ljudeh, ki so nekam hiteli po mnogih oblačilih, ki so se lepila na utrujena telesa. v majhni pločevinasti škatli brni od vseh pozabljenih misli. lahko jih slišim, ko vstopim, in delček njih odide z mano, ko stopim ven. na svež pomladanski zrak. globoko vdihnem,  zajamem vlažen, mrzel zrak s pridihom zelene v pljuča in stopim naprej. v neznano.
in odidem. in sem sama. in ne osamljena...
in sem...

u.

Neskončno

v črtasti jopici se sprehajam po mestu in razmišljam o poletju. mehčajo se dnevi, ki prihajajo.
počasi me vabijo v svoj objem. s svojimi dolgimi prsti mi kažejo svojo čudovitost. in vsak trenutek se počasi zlije v naslednjega. in vsak sončni žarek, ki se prebije skozi oblake, objame toliko travnih bilk, kolikor jih le lahko. zato se bilke barvajo v živo zeleno, da bi bile všeč soncu, ko pride. in trobentice že igrajo himno pomladi, in zvončki jim delajo družbo v svoji prefinjeni opravi. in se čudijo pticam, ki so razigrane še bolj kot ponavadi...
in odšla bom k pomladi. in odšla bom k poletju. in petkrat se bom zavrtela okoli sebe, da vidim kdo sem. in noge bodo zakrvavele od stanja na konicah prstov, ko se trudim videti v daljavo. in cesta, ki ji sledim, se vije v daljavo in mi vztrajno izginja izpred oči. pogrešam sopotnika. samotno je tu. nekje. ne vem sploh kje...
in zaprem oči, takrat me obda tema. in jih odprem, in se znajdem v svetu brez sanj, brez prihodnosti in pričakovanj. prijetno je tu.
pokukam čez lino. se sprehodim po linijah njegovega telesa. in globoko vdihnem. najlepše so roke, za katere se mi zazdi, da bi me lahko objemale v neskončnost.
neskončnost je tako lepa beseda...

neskončno... jaz...

u.

Gregorjevo

danes je bi lep dan.
ker sem nekomu rekla, da ga imam rada.
ker sem imela nekoga v mislih cel dan.
ker sem nekoga povabila na kavo.
ker sem začutila sonce na obrazu.
ker sem ujela veter v lase.
ker sem videla luno.

u.

Še vedno si tu...

včeraj sem zopet pomislila Nate. saj ne da ne pomislim na Tebe pogosto... le včeraj sem resnično Pomislila. se še spomniš kako Si mi včasih privabil nasmešek na obraz? se spomniš kako Si v meni prebudil tisto neustavljivo željo po še? željo po vsem, kar mi ponuja življenje. po dobroti, po ljubezni, po Tebi. se spomniš??
vem, da se. in vem, da Si še vedno tu. le jaz Te ne opazim vedno in velikokrat preslišim tvoje besede.
in zazveneli so otroški glasovi in Te častili. in jaz sem zopet zapela z njimi...
presenečenje.
presenetila sem samo sebe in lesk v očeh je presenetil odsev v ogledalu.
bilo je lepo...

 
in nasmeh in smeh sta me presenetila. in zahrbtnost potrla.
zopet smo se znašli v vrtcu. in najboljša šala je, ko nekoga potegneš za lase... nato se gremo kriminaliste. in jaz ne vem če si želim vedeti kdo se šali na moj račun.
bel prah na ključavnici in prstni odtisi na mojem kolenu. le čigavi so?
vrv v vodi in zadovoljni obrazi. skrivalnice ob ribniku in nasmešek namenjen meni. napačen...

in odšla bom na morje. mogoče... kar tako, da bom namočila prst v slano vodo. mogoče se nasmehnem komu. mogoče.

verjetno ne...

u.